Čudeži, ki nas prebudijo iz spanca...

 

 

Nostalgija je zajebana stvar. Vrača te v pretekla čustvena stanja, ki si jih želel prerasti, ampak še kar tlijo v tebi, nezaključena. Kar niti ni moteče v primerih neizmerne sreče in radosti. Postane pa problem, ko ponovno začutiš bolečino, s katero si mislil, da si že opravil. Zakaj nasedam puhlicam o prebolevanju in osebnosti rasti, če mi tega ne uspe realizirati? Zakaj sem tak nedorasel tepec, da se napajam iz pretekle ljubezni, v realnosti pa stagniram? Zakaj vrednost svojega življenja naslanjam na preteklost, na dolgoletno ljubečo vezo z nesrečnim koncem? In nenazadnje, zakaj sem tak star osel, da stagniram na spominih, namesto da bi užival sladkosti življenja, ki se mi ponujajo na vsakem koraku? Odgovor je: ZATO.

Zato, ker sem za večno zaznamovan z njo. Kot pečatom na srcu. Njo, mojim dragocenim angelčkom, ki me je prebudil  iz  dvajsetletnega dremeža…in popeljal v dimenzije, o katerih pri zafuranih 25ih nisem niti slutil. Kaj šele verjel vanje.

Pravi muškarac pri petindvajsetih  baše vase svinjarijo reklamne industrije ter jo zaliva s temu podobnimi opijati. Dan se suče okoli nedokončane diplome ali bednega šihta, večer pa mine na kaki pijani žurki, z ostanki bruhanja in bureka na majci. Zdolgočasenost se ubija s posedanjem po kavicah, pomanjkanje samozavesti pa s timskim zakajanjem in bratskih deljenjem jointa. Trenutki zrelosti ali treznosti so le mesečen preblisk, recimo v fazi treznenja ali teden pred kakim zajebanim izpitom.  V takem stanju človek niti pomisli ne, da življenje ponuja mnogo več kot sprehode od šanka do šanka, faxa do menze.

Spomnim se najinega prvega srečanja. Na faksu smo imeli spoznavni večer pravniki in medicinci. Mene so zanimale medicinke. Pravnice so zajebane, prave težakinje. Ne bi prenesel še enega pametnjakoviča v hiši. Kot nadebudni sodnik sem z veliko žlico zajemal življenje in bovlo, dokler mi ni argumentacija rimskih pravnih postopkov tako pritisnila na mehur, da sem moral odcediti nabrano tekočino na bližnjem veceju. Preveč zaupanja sem imel v svoje telečje noge, ki so se samo šibile. Opotekel sem se kot hlod, se naslonil nanjo in ji belo obleko polil z rdečim vinom. Običajna sponzoruša bi zagnala vik in krik ter me s psovkami odgnala kot nadležno muho. On pa se je le zdrznila, me pogledala z globokimi kostanjevimi očmi in se rahlo nasmehnila. Nobene scene, nobene drame…še  stavka ne. » Ne obremenjuj se« je bilo edino, kar sem slišal. Potem sem telebnil na tla in tukaj se film konča. Od tistega večera mi je v spominu ostal le njen pogled, za ostalo je bila moja glava preveč omamljena.

Meseci so minevali v študentskem stilu. Pri predmetu Sodna medicina smo bili povabljeni v Klinični center na oglede obdukcij. Življenje je res polno presenečenj. Ko sem se psihično pripravljal na razkosana krvava trupla in smrdljive mrtvaške hlape, me je na vratih pričakalo nežno dekle mojih let, z milim izrazom na obrazu in zbranim pogledom. » Kar naprej, nič bat«, me je povabila. Premerila me je z očmi: »Ste prvič?« »Ja…« » Nič hudega ne bo. Kar za mano. » In čeprav sem prečesal že vse kafiče v mestu in oblajal večino ženskih primerkov, se mi je zabliskalo: To je ona. To je ona…to je ta pogled…jasen, čist, direkten, a topel. Le kje, le kje sem to že videl…ne more biti zgolj dejavu…Pizda!

Če bi se le lahko kaj več spomnil, cepec  zafuran! Vklopi mozak, vklopi…sodna medicina…pravo…medicina..medicina&pravo….hm…svetlika se mi…čakaj..ajaaa, to bo! Spoznavni žur pravnikov in medicincev? Bela obleka, rdeče vino…ja, to je ona, to je onaaaaaaaaaaaaa.

»Gospodična, se opravičujem za tako nevljuden pristop pred meseci...na spoznavnem žuru..res mi je žal..upam, da so madeži rdečega vina le preteklost…«

In tako se je začelo. Še zdaj ne vem, s čim sem jo prepričal, ampak očitno je v meni videla nekaj, kar nobena druga ni. Videla je skozi mene kot rentgen…pod  vso nakopičeno navlako je začutila v meni pristno bit, utrip srca, dih že nepokvarjene misli, zaprašene in pozabljene nekje že davno. Pravijo, da dobri ljudje v drugih vidijo dobro. Tale angleček je v meni zaznal dih življenja, ki sem ga skrival in tlačil od rosne mladosti. Skrival pred napadi gobezdačev, zapiral v varne globine svoje duše in obdajal z zidovi majave agresivnosti in odločnosti. Ves moj naigran pogum je bil ščit. Ves moj nastop je bil ščit. Ves moj bluzatorski lajf do takrat je bil ščit. Ampak pred njenimi očmi, temi rentgenskimi očmi, sem bil povsem gol. Razorožen. Pristen. Mehek, ponižen, ranljiv. Kot polž brez hišice. Običajno bi bil to grozljiv občutek. A meni ne. Pred njeno krhko pojavo, toplimi očmi in žarečo avro, sem se počutil povsem varno. Ljubljeno, sprejeto. Skoraj božansko. Še zadet nisem tako plaval v mislih kot v postelji z njo.

Moje spolno življenje do takrat je bila ena sama jeba. Skoraj dobesedno. Podrl sem kopico žensk, katerih imen se niti ne spomnem. Dobro, da se mi ni nobena obesila za vrat s kakšno nosečnostjo. Ker še tega ne bo znal argumentirati v svoj prid. Ampak. Ko se me ja pa moja princeska dotaknila, takrat je bil to posebne vrste dotik. Kot puh, ki te poboža. Kos kosmič vate. Nežno, počasi, z občutkom. Veliko me je objemala. Božala. In kar je še tega. Najprej nisem znal. Bil sem lesen. Pravi štor. Ko sem se pa prepustil, se nisem prepoznal…moje roke so postale mehke, moje telo v transu, moji čuti izostreni, moja ljubezen..ja, prav ste slišali..MOJA LJUBEZEN se je prebudila..kaj prebudila, plamtela, gorela, rastla…toliko ljubezni je vrelo iz mene, toliko intenzivnosti, ognja…da me je že bolelo. V svojih najžlahtnejših občutjih in najbolj prefinjenih gestah, kar jih premorem, sem se dotikal njene mehke kože, čutno poljubljal njene elegantne obline in vzneseno delil najintimnejša občutja, ki so bruhala iz mene. Božanska občutja so mi polnila dušo in srce, svetloba se je zlivala z mavrico v njenih očeh, vsak njen vzdihljaj je bil vdih življenja in vsak njen gib je bil prefinjena energija čiste ljubezni…Žamet žamet žamet…le taka tekstura se lahko primerja s tonom najinih vzdihov in šepetov, poljubov in dotikov.

To čudovito bitje me je popeljalo v nadzemeljske dimenzije lastnega obstoja, v prostrane širine intuitivnih zaznav lastnega telesa in predvsem, v izvore lastnega obstoja. Nikoli ne bi verjel, kaj skrivam v sebi in kam sem sposoben zaplavati, če se le prepustim in zaupam ljubki deklici, ki sem jo kot kmetavzer polil z žlahtno kapljico. Le kaj ji je bilo, da je takemu kretenčku sploh namenila svoj čas?

Meseci z njo so minevali kot utrinki. Čas je arbitrarna stvar. Nikoli mi ni bilo dolgčas z njo. Njena bližina, smeh, ideje, vse mi je polnilo piskerček sreče in čas je tako hitro polzel med prsti, da sem se lepega dne lahko samo streznil. Takrat še nisem vedel, kar vem zdaj. Ni mi povedala. Ni mi hotela povzročati skrbi, bolečine, obupa. Ker je vedela, da nisem dovolj zrel, da ne poznam dovolj realnega življenja, da bi se že soočal z resnicami. Da sem še nedorasel študent, ki se je prepustil božanskemu, ampak ga čaka še veliko rasti naprej…brez nje. Ker ona je bila le utrinek. Zvezdica v mojem življenju, ki mi je osvetlila novo pot. Zaklenjene spomine in zaprašene cilje, ki se jih nikoli imel jajc privleči na plano. Kot je prišla, je tudi odšla. Tiho, skromno, brez cirkusa. Rak se ji je razširil na limfne žleze, zaokrožil po teleščku in posrkal vase njeno življenjsko energijo. Moj zadnji obisk pri njej me je zlomil v dno duše. Njen bledi obraz je bil tako majhen, lep, miren. S šibkim glasom mi je prigovarjala, da me čaka še čudovita pot in neizmerna sreča, naj le odprem srce in čutila. Da me ljubi, a da je ljubezen neulovljiva..in potuje…naj še komu osvetlim življenje kot sem ga njej…in ona meni.

Pogreba se ne spomnim. Nočem se ga. Vse mineva. Vse, kar mi je kdaj kaj pomenilo, je minilo. Ničesar se v tem zafukanem lajfu ne morem oprijeti, ničesar. Kaj imam? Nič. Vse mi neprestano  polzi skozi prste…čas, denar, sreča. Vse se lahko v enem hipu obrne. Ničesar več ne načrtujem. Najlepše stvari pridejo v življenje nepredvideno in ko jih človek najmanj pričakuje. Če ima le odprto srce zanje. Živim vsak dan. In se prepuščam. Ne načrtujem preveč velikopotezno. Nikoli ne veš, kaj ti življenje prinese na pot. In predvsem, kdaj se pot konča. Viva la vida.

PASJE PROCESIJE ( Neža )

Včasih sem tekala od Koncilija do Pilata in nisem zamudila ama ništa. Z vsemi, povsod, vse na tekočem, 24/7, ko izbjeglica brez doma. Par let vsak vikend zunaj, delal ali pohajala, pravzaprav sem za vikend samo prespala doma
( pa še to ne vedno ;-))

Potem pa se je nekega dne začelo rušiti....mal sem bila zaspana...pa utrujena...pa kar nekaj dizzy v glavi...pa mi je bilo lepše kar v topli posteljici kaj brati...pa vroč čaj...pa se crkljat na toplem, pa tople nogavice, pa...pismo - postarala sem se!!!!!!!!!!! Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa.

Zaradi malega egotripa in samodokazovanja, sem se tu pa tam še kam zvlekla, ampak bemu boga...kamor sem prišla; dva razreda otroškega vrtca, 5 barbik, dva stara slinasta, plešasta pofuklja na šanku in edina dva luštna tipčka na obzorju, se pa za rokice držita. Pa kuda plove ovaj brod?

Kar naenkrat me je minilo to motoviljenje sem ter tja in sem raje se tiščala v šukci, na varnem in toplem, strgane mrežaste najlonke sem v smeti zafasala in napol gole bitchy oblekce menjala za tople, udobne krpe, čeprav se mi rit z leti ni kaj bistveno razširila. In za piko na i konca teh kolovratenj po mrzlih kafičih sredi zime v špičakih in z golim hrbtom, dobim tipčka, ki mu ful pomeni family umirjen lajf, brez nekih žurerskih presežkov.

Najprej sem mislila, da se bom morala enkrat tedensko it sama izludit in naplesat nekam, bilokam..undercover, da me kak star prjatuček ne bi prepoznal in zahaklal, potem pa sem kar kmalu začela uživati radosti partnerskega življanja, beri dolgcajt. Ker do takrat nisem bila normalna :), sem si mislila: Evo Neži, zdaj si normalna partnerica, to je normalen lajf, pusti norost tam zadaj in bodi pridkana, ženka, kuharca, čistilka, pa kimaj pa lepo podpiraj možeka pa kimaj pa se nasmihaj, pa tasta lepo pozdravi, pa skupaj sem, skupaj tja, pa 85 družinskih kosil, pa še obletnica ta in ona, pa še od prjatla to in ono, pa kolega od kolegice in bivši od sosede in skratka vsi nekaj praznujejo in povsod vabljena že po defoltu kot partnerica. A ježila sem se pa kot panterica :)


In se je začelo: A prideta, vidva, midva, pa skupaj sem, pa skupaj tja, pa....omg...pa kaj prov na vsako pasjo procesijo moram it???

Jebela cesta, kaj sem tvoj privesek? Kaj prov povsod moram kot ena senca? In kaj je to VIDVA? MIDVA? KAJ???????? Sorry stari, jaz sem jaz, on je on, celota, štekaš, CELOTA. JAZ - moj lajf, ON - njegov lajf. Midva - nekaj skupnega, ampak raje crkljanje kot pa vsako jebeno nedeljsko skupno kosilo in neka neverending praznovanja, kamor greš iz vljudnosti, ker si v daljnem sorodstvu ali sploh ne, ampak je baje lepo. Vljudno. Pričakovano. Normalno.

Joj joj joj, me je začelo to utesnjevat. Jaz, podivjana že po genski strukturi in naj igram vlogo pridne ženskice, ki se drži moževe hlačnice in jo ta povleče na vsak družinski proces? A veste kaj? No way!


Jaz imam tudi svoj lajf. Aha. In v njemu prijatelje...prijateljice...

znanke...znance...mimogrede tudi svoje sorodnike...ja..morš mislt, tudi svoje, ki me želijo tu pa tam videt...pa kdaj tut v bistvu jaz nobenga nočem videt :))) in rabim zgolj svoj mir....

Tako da ja...si kar vzamem mir...in ne dovolim, da kdo že po defoltu pričakuje, da se bom kjerkoli prikazala s partnerjem, samo zato, ker sem njegova partnerica...ker je to samoumvno. Saj, hvala za vabilo, ampak lejte drage dame in gospodje, ne živim v nikogaršnji senci in tudi jaz rada kaj sama počnem, ko mačke ni doma :)

Obožujem čas zase in kot sem bila kdaj prežeta s krivdo, če sem koga zavrnila, zdaj vem, da imam vso pravico najprej poskrbeti zase, za svoje dobro počutje in optimalno delovanje in ko je to obkljukano, grem lahko še kam...če želim...ko želim...brez obljub...dolžnosti...in slabe vesti...

Ihaaaaaaaaaaaa, življenje je lepo, ko se osvobodiš namišljenih pričakovanj tega in onega in poslušaš sebe in svoj notranj glas, ki ti pravi: nikomur nisi nič dolžna...niti razlagati ne.