PASJE PROCESIJE ( Neža )

Včasih sem tekala od Koncilija do Pilata in nisem zamudila ama ništa. Z vsemi, povsod, vse na tekočem, 24/7, ko izbjeglica brez doma. Par let vsak vikend zunaj, delal ali pohajala, pravzaprav sem za vikend samo prespala doma
( pa še to ne vedno ;-))

Potem pa se je nekega dne začelo rušiti....mal sem bila zaspana...pa utrujena...pa kar nekaj dizzy v glavi...pa mi je bilo lepše kar v topli posteljici kaj brati...pa vroč čaj...pa se crkljat na toplem, pa tople nogavice, pa...pismo - postarala sem se!!!!!!!!!!! Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa.

Zaradi malega egotripa in samodokazovanja, sem se tu pa tam še kam zvlekla, ampak bemu boga...kamor sem prišla; dva razreda otroškega vrtca, 5 barbik, dva stara slinasta, plešasta pofuklja na šanku in edina dva luštna tipčka na obzorju, se pa za rokice držita. Pa kuda plove ovaj brod?

Kar naenkrat me je minilo to motoviljenje sem ter tja in sem raje se tiščala v šukci, na varnem in toplem, strgane mrežaste najlonke sem v smeti zafasala in napol gole bitchy oblekce menjala za tople, udobne krpe, čeprav se mi rit z leti ni kaj bistveno razširila. In za piko na i konca teh kolovratenj po mrzlih kafičih sredi zime v špičakih in z golim hrbtom, dobim tipčka, ki mu ful pomeni family umirjen lajf, brez nekih žurerskih presežkov.

Najprej sem mislila, da se bom morala enkrat tedensko it sama izludit in naplesat nekam, bilokam..undercover, da me kak star prjatuček ne bi prepoznal in zahaklal, potem pa sem kar kmalu začela uživati radosti partnerskega življanja, beri dolgcajt. Ker do takrat nisem bila normalna :), sem si mislila: Evo Neži, zdaj si normalna partnerica, to je normalen lajf, pusti norost tam zadaj in bodi pridkana, ženka, kuharca, čistilka, pa kimaj pa lepo podpiraj možeka pa kimaj pa se nasmihaj, pa tasta lepo pozdravi, pa skupaj sem, skupaj tja, pa 85 družinskih kosil, pa še obletnica ta in ona, pa še od prjatla to in ono, pa kolega od kolegice in bivši od sosede in skratka vsi nekaj praznujejo in povsod vabljena že po defoltu kot partnerica. A ježila sem se pa kot panterica :)


In se je začelo: A prideta, vidva, midva, pa skupaj sem, pa skupaj tja, pa....omg...pa kaj prov na vsako pasjo procesijo moram it???

Jebela cesta, kaj sem tvoj privesek? Kaj prov povsod moram kot ena senca? In kaj je to VIDVA? MIDVA? KAJ???????? Sorry stari, jaz sem jaz, on je on, celota, štekaš, CELOTA. JAZ - moj lajf, ON - njegov lajf. Midva - nekaj skupnega, ampak raje crkljanje kot pa vsako jebeno nedeljsko skupno kosilo in neka neverending praznovanja, kamor greš iz vljudnosti, ker si v daljnem sorodstvu ali sploh ne, ampak je baje lepo. Vljudno. Pričakovano. Normalno.

Joj joj joj, me je začelo to utesnjevat. Jaz, podivjana že po genski strukturi in naj igram vlogo pridne ženskice, ki se drži moževe hlačnice in jo ta povleče na vsak družinski proces? A veste kaj? No way!


Jaz imam tudi svoj lajf. Aha. In v njemu prijatelje...prijateljice...

znanke...znance...mimogrede tudi svoje sorodnike...ja..morš mislt, tudi svoje, ki me želijo tu pa tam videt...pa kdaj tut v bistvu jaz nobenga nočem videt :))) in rabim zgolj svoj mir....

Tako da ja...si kar vzamem mir...in ne dovolim, da kdo že po defoltu pričakuje, da se bom kjerkoli prikazala s partnerjem, samo zato, ker sem njegova partnerica...ker je to samoumvno. Saj, hvala za vabilo, ampak lejte drage dame in gospodje, ne živim v nikogaršnji senci in tudi jaz rada kaj sama počnem, ko mačke ni doma :)

Obožujem čas zase in kot sem bila kdaj prežeta s krivdo, če sem koga zavrnila, zdaj vem, da imam vso pravico najprej poskrbeti zase, za svoje dobro počutje in optimalno delovanje in ko je to obkljukano, grem lahko še kam...če želim...ko želim...brez obljub...dolžnosti...in slabe vesti...

Ihaaaaaaaaaaaa, življenje je lepo, ko se osvobodiš namišljenih pričakovanj tega in onega in poslušaš sebe in svoj notranj glas, ki ti pravi: nikomur nisi nič dolžna...niti razlagati ne.