Nostalgija je zajebana stvar. Vrača te v pretekla čustvena stanja, ki si
jih želel prerasti, ampak še kar tlijo v tebi, nezaključena. Kar niti ni moteče
v primerih neizmerne sreče in radosti. Postane pa problem, ko ponovno začutiš
bolečino, s katero si mislil, da si že opravil. Zakaj nasedam puhlicam o
prebolevanju in osebnosti rasti, če mi tega ne uspe realizirati? Zakaj sem tak
nedorasel tepec, da se napajam iz pretekle ljubezni, v realnosti pa stagniram?
Zakaj vrednost svojega življenja naslanjam na preteklost, na dolgoletno ljubečo
vezo z nesrečnim koncem? In nenazadnje, zakaj sem tak star osel, da stagniram
na spominih, namesto da bi užival sladkosti življenja, ki se mi ponujajo na
vsakem koraku? Odgovor je: ZATO.
Zato, ker sem za večno zaznamovan z njo. Kot pečatom na srcu. Njo, mojim
dragocenim angelčkom, ki me je prebudil
iz dvajsetletnega dremeža…in
popeljal v dimenzije, o katerih pri zafuranih 25ih nisem niti slutil. Kaj šele
verjel vanje.
Pravi muškarac pri petindvajsetih
baše vase svinjarijo reklamne industrije ter jo zaliva s temu podobnimi
opijati. Dan se suče okoli nedokončane diplome ali bednega šihta, večer pa mine
na kaki pijani žurki, z ostanki bruhanja in bureka na majci. Zdolgočasenost se
ubija s posedanjem po kavicah, pomanjkanje samozavesti pa s timskim zakajanjem
in bratskih deljenjem jointa. Trenutki zrelosti ali treznosti so le mesečen
preblisk, recimo v fazi treznenja ali teden pred kakim zajebanim izpitom. V takem stanju človek niti pomisli ne, da
življenje ponuja mnogo več kot sprehode od šanka do šanka, faxa do menze.
Spomnim se najinega prvega srečanja. Na faksu smo imeli spoznavni večer
pravniki in medicinci. Mene so zanimale medicinke. Pravnice so zajebane, prave
težakinje. Ne bi prenesel še enega pametnjakoviča v hiši. Kot nadebudni sodnik
sem z veliko žlico zajemal življenje in bovlo, dokler mi ni argumentacija
rimskih pravnih postopkov tako pritisnila na mehur, da sem moral odcediti
nabrano tekočino na bližnjem veceju. Preveč zaupanja sem imel v svoje telečje
noge, ki so se samo šibile. Opotekel sem se kot hlod, se naslonil nanjo in ji
belo obleko polil z rdečim vinom. Običajna sponzoruša bi zagnala vik in krik
ter me s psovkami odgnala kot nadležno muho. On pa se je le zdrznila, me
pogledala z globokimi kostanjevimi očmi in se rahlo nasmehnila. Nobene scene,
nobene drame…še stavka ne. » Ne
obremenjuj se« je bilo edino, kar sem slišal. Potem sem telebnil na tla in
tukaj se film konča. Od tistega večera mi je v spominu ostal le njen pogled, za
ostalo je bila moja glava preveč omamljena.
Meseci so minevali v študentskem stilu. Pri predmetu Sodna medicina smo
bili povabljeni v Klinični center na oglede obdukcij. Življenje je res polno
presenečenj. Ko sem se psihično pripravljal na razkosana krvava trupla in
smrdljive mrtvaške hlape, me je na vratih pričakalo nežno dekle mojih let, z
milim izrazom na obrazu in zbranim pogledom. » Kar naprej, nič bat«, me je
povabila. Premerila me je z očmi: »Ste prvič?« »Ja…« » Nič hudega ne bo. Kar za
mano. » In čeprav sem prečesal že vse kafiče v mestu in oblajal večino ženskih
primerkov, se mi je zabliskalo: To je ona. To je ona…to je ta pogled…jasen,
čist, direkten, a topel. Le kje, le kje sem to že videl…ne more biti zgolj
dejavu…Pizda!
Če bi se le lahko kaj več spomnil, cepec
zafuran! Vklopi mozak, vklopi…sodna
medicina…pravo…medicina..medicina&pravo….hm…svetlika se mi…čakaj..ajaaa, to
bo! Spoznavni žur pravnikov in medicincev? Bela obleka, rdeče vino…ja, to je
ona, to je onaaaaaaaaaaaaa.
»Gospodična, se opravičujem za tako nevljuden pristop pred meseci...na spoznavnem
žuru..res mi je žal..upam, da so madeži rdečega vina le preteklost…«
In tako se je začelo. Še zdaj ne vem, s čim sem jo prepričal, ampak očitno
je v meni videla nekaj, kar nobena druga ni. Videla je skozi mene kot
rentgen…pod vso nakopičeno navlako je začutila
v meni pristno bit, utrip srca, dih že nepokvarjene misli, zaprašene in
pozabljene nekje že davno. Pravijo, da dobri ljudje v drugih vidijo dobro. Tale
angleček je v meni zaznal dih življenja, ki sem ga skrival in tlačil od rosne
mladosti. Skrival pred napadi gobezdačev, zapiral v varne globine svoje duše in
obdajal z zidovi majave agresivnosti in odločnosti. Ves moj naigran pogum je
bil ščit. Ves moj nastop je bil ščit. Ves moj bluzatorski lajf do takrat je bil
ščit. Ampak pred njenimi očmi, temi rentgenskimi očmi, sem bil povsem gol.
Razorožen. Pristen. Mehek, ponižen, ranljiv. Kot polž brez hišice. Običajno bi bil
to grozljiv občutek. A meni ne. Pred njeno krhko pojavo, toplimi očmi in žarečo
avro, sem se počutil povsem varno. Ljubljeno, sprejeto. Skoraj božansko. Še
zadet nisem tako plaval v mislih kot v postelji z njo.
Moje spolno življenje do takrat je bila ena sama jeba. Skoraj dobesedno.
Podrl sem kopico žensk, katerih imen se niti ne spomnem. Dobro, da se mi ni
nobena obesila za vrat s kakšno nosečnostjo. Ker še tega ne bo znal
argumentirati v svoj prid. Ampak. Ko se me ja pa moja princeska dotaknila,
takrat je bil to posebne vrste dotik. Kot puh, ki te poboža. Kos kosmič vate.
Nežno, počasi, z občutkom. Veliko me je objemala. Božala. In kar je še tega.
Najprej nisem znal. Bil sem lesen. Pravi štor. Ko sem se pa prepustil, se nisem
prepoznal…moje roke so postale mehke, moje telo v transu, moji čuti izostreni,
moja ljubezen..ja, prav ste slišali..MOJA LJUBEZEN se je prebudila..kaj
prebudila, plamtela, gorela, rastla…toliko ljubezni je vrelo iz mene, toliko
intenzivnosti, ognja…da me je že bolelo. V svojih najžlahtnejših občutjih in
najbolj prefinjenih gestah, kar jih premorem, sem se dotikal njene mehke kože,
čutno poljubljal njene elegantne obline in vzneseno delil najintimnejša
občutja, ki so bruhala iz mene. Božanska občutja so mi polnila dušo in srce,
svetloba se je zlivala z mavrico v njenih očeh, vsak njen vzdihljaj je bil vdih
življenja in vsak njen gib je bil prefinjena energija čiste ljubezni…Žamet
žamet žamet…le taka tekstura se lahko primerja s tonom najinih vzdihov in
šepetov, poljubov in dotikov.
To čudovito bitje me je popeljalo v nadzemeljske dimenzije lastnega
obstoja, v prostrane širine intuitivnih zaznav lastnega telesa in predvsem, v
izvore lastnega obstoja. Nikoli ne bi verjel, kaj skrivam v sebi in kam sem
sposoben zaplavati, če se le prepustim in zaupam ljubki deklici, ki sem jo kot
kmetavzer polil z žlahtno kapljico. Le kaj ji je bilo, da je takemu kretenčku
sploh namenila svoj čas?
Meseci z njo so minevali kot utrinki. Čas je arbitrarna stvar. Nikoli mi ni
bilo dolgčas z njo. Njena bližina, smeh, ideje, vse mi je polnilo piskerček
sreče in čas je tako hitro polzel med prsti, da sem se lepega dne lahko samo
streznil. Takrat še nisem vedel, kar vem zdaj. Ni mi povedala. Ni mi hotela
povzročati skrbi, bolečine, obupa. Ker je vedela, da nisem dovolj zrel, da ne
poznam dovolj realnega življenja, da bi se že soočal z resnicami. Da sem še
nedorasel študent, ki se je prepustil božanskemu, ampak ga čaka še veliko rasti
naprej…brez nje. Ker ona je bila le utrinek. Zvezdica v mojem življenju, ki mi
je osvetlila novo pot. Zaklenjene spomine in zaprašene cilje, ki se jih nikoli
imel jajc privleči na plano. Kot je prišla, je tudi odšla. Tiho, skromno, brez
cirkusa. Rak se ji je razširil na limfne žleze, zaokrožil po teleščku in
posrkal vase njeno življenjsko energijo. Moj zadnji obisk pri njej me je zlomil
v dno duše. Njen bledi obraz je bil tako majhen, lep, miren. S šibkim glasom mi
je prigovarjala, da me čaka še čudovita pot in neizmerna sreča, naj le odprem
srce in čutila. Da me ljubi, a da je ljubezen neulovljiva..in potuje…naj še
komu osvetlim življenje kot sem ga njej…in ona meni.
Pogreba se ne spomnim. Nočem se ga. Vse mineva. Vse, kar mi je kdaj kaj
pomenilo, je minilo. Ničesar se v tem zafukanem lajfu ne morem oprijeti,
ničesar. Kaj imam? Nič. Vse mi neprestano
polzi skozi prste…čas, denar, sreča. Vse se lahko v enem hipu obrne.
Ničesar več ne načrtujem. Najlepše stvari pridejo v življenje nepredvideno in
ko jih človek najmanj pričakuje. Če ima le odprto srce zanje. Živim vsak dan.
In se prepuščam. Ne načrtujem preveč velikopotezno. Nikoli ne veš, kaj ti
življenje prinese na pot. In predvsem, kdaj se pot konča. Viva la vida.
LEPO ---<3
OdgovoriIzbriši