Čudeži, ki nas prebudijo iz spanca...

 

 

Nostalgija je zajebana stvar. Vrača te v pretekla čustvena stanja, ki si jih želel prerasti, ampak še kar tlijo v tebi, nezaključena. Kar niti ni moteče v primerih neizmerne sreče in radosti. Postane pa problem, ko ponovno začutiš bolečino, s katero si mislil, da si že opravil. Zakaj nasedam puhlicam o prebolevanju in osebnosti rasti, če mi tega ne uspe realizirati? Zakaj sem tak nedorasel tepec, da se napajam iz pretekle ljubezni, v realnosti pa stagniram? Zakaj vrednost svojega življenja naslanjam na preteklost, na dolgoletno ljubečo vezo z nesrečnim koncem? In nenazadnje, zakaj sem tak star osel, da stagniram na spominih, namesto da bi užival sladkosti življenja, ki se mi ponujajo na vsakem koraku? Odgovor je: ZATO.

Zato, ker sem za večno zaznamovan z njo. Kot pečatom na srcu. Njo, mojim dragocenim angelčkom, ki me je prebudil  iz  dvajsetletnega dremeža…in popeljal v dimenzije, o katerih pri zafuranih 25ih nisem niti slutil. Kaj šele verjel vanje.

Pravi muškarac pri petindvajsetih  baše vase svinjarijo reklamne industrije ter jo zaliva s temu podobnimi opijati. Dan se suče okoli nedokončane diplome ali bednega šihta, večer pa mine na kaki pijani žurki, z ostanki bruhanja in bureka na majci. Zdolgočasenost se ubija s posedanjem po kavicah, pomanjkanje samozavesti pa s timskim zakajanjem in bratskih deljenjem jointa. Trenutki zrelosti ali treznosti so le mesečen preblisk, recimo v fazi treznenja ali teden pred kakim zajebanim izpitom.  V takem stanju človek niti pomisli ne, da življenje ponuja mnogo več kot sprehode od šanka do šanka, faxa do menze.

Spomnim se najinega prvega srečanja. Na faksu smo imeli spoznavni večer pravniki in medicinci. Mene so zanimale medicinke. Pravnice so zajebane, prave težakinje. Ne bi prenesel še enega pametnjakoviča v hiši. Kot nadebudni sodnik sem z veliko žlico zajemal življenje in bovlo, dokler mi ni argumentacija rimskih pravnih postopkov tako pritisnila na mehur, da sem moral odcediti nabrano tekočino na bližnjem veceju. Preveč zaupanja sem imel v svoje telečje noge, ki so se samo šibile. Opotekel sem se kot hlod, se naslonil nanjo in ji belo obleko polil z rdečim vinom. Običajna sponzoruša bi zagnala vik in krik ter me s psovkami odgnala kot nadležno muho. On pa se je le zdrznila, me pogledala z globokimi kostanjevimi očmi in se rahlo nasmehnila. Nobene scene, nobene drame…še  stavka ne. » Ne obremenjuj se« je bilo edino, kar sem slišal. Potem sem telebnil na tla in tukaj se film konča. Od tistega večera mi je v spominu ostal le njen pogled, za ostalo je bila moja glava preveč omamljena.

Meseci so minevali v študentskem stilu. Pri predmetu Sodna medicina smo bili povabljeni v Klinični center na oglede obdukcij. Življenje je res polno presenečenj. Ko sem se psihično pripravljal na razkosana krvava trupla in smrdljive mrtvaške hlape, me je na vratih pričakalo nežno dekle mojih let, z milim izrazom na obrazu in zbranim pogledom. » Kar naprej, nič bat«, me je povabila. Premerila me je z očmi: »Ste prvič?« »Ja…« » Nič hudega ne bo. Kar za mano. » In čeprav sem prečesal že vse kafiče v mestu in oblajal večino ženskih primerkov, se mi je zabliskalo: To je ona. To je ona…to je ta pogled…jasen, čist, direkten, a topel. Le kje, le kje sem to že videl…ne more biti zgolj dejavu…Pizda!

Če bi se le lahko kaj več spomnil, cepec  zafuran! Vklopi mozak, vklopi…sodna medicina…pravo…medicina..medicina&pravo….hm…svetlika se mi…čakaj..ajaaa, to bo! Spoznavni žur pravnikov in medicincev? Bela obleka, rdeče vino…ja, to je ona, to je onaaaaaaaaaaaaa.

»Gospodična, se opravičujem za tako nevljuden pristop pred meseci...na spoznavnem žuru..res mi je žal..upam, da so madeži rdečega vina le preteklost…«

In tako se je začelo. Še zdaj ne vem, s čim sem jo prepričal, ampak očitno je v meni videla nekaj, kar nobena druga ni. Videla je skozi mene kot rentgen…pod  vso nakopičeno navlako je začutila v meni pristno bit, utrip srca, dih že nepokvarjene misli, zaprašene in pozabljene nekje že davno. Pravijo, da dobri ljudje v drugih vidijo dobro. Tale angleček je v meni zaznal dih življenja, ki sem ga skrival in tlačil od rosne mladosti. Skrival pred napadi gobezdačev, zapiral v varne globine svoje duše in obdajal z zidovi majave agresivnosti in odločnosti. Ves moj naigran pogum je bil ščit. Ves moj nastop je bil ščit. Ves moj bluzatorski lajf do takrat je bil ščit. Ampak pred njenimi očmi, temi rentgenskimi očmi, sem bil povsem gol. Razorožen. Pristen. Mehek, ponižen, ranljiv. Kot polž brez hišice. Običajno bi bil to grozljiv občutek. A meni ne. Pred njeno krhko pojavo, toplimi očmi in žarečo avro, sem se počutil povsem varno. Ljubljeno, sprejeto. Skoraj božansko. Še zadet nisem tako plaval v mislih kot v postelji z njo.

Moje spolno življenje do takrat je bila ena sama jeba. Skoraj dobesedno. Podrl sem kopico žensk, katerih imen se niti ne spomnem. Dobro, da se mi ni nobena obesila za vrat s kakšno nosečnostjo. Ker še tega ne bo znal argumentirati v svoj prid. Ampak. Ko se me ja pa moja princeska dotaknila, takrat je bil to posebne vrste dotik. Kot puh, ki te poboža. Kos kosmič vate. Nežno, počasi, z občutkom. Veliko me je objemala. Božala. In kar je še tega. Najprej nisem znal. Bil sem lesen. Pravi štor. Ko sem se pa prepustil, se nisem prepoznal…moje roke so postale mehke, moje telo v transu, moji čuti izostreni, moja ljubezen..ja, prav ste slišali..MOJA LJUBEZEN se je prebudila..kaj prebudila, plamtela, gorela, rastla…toliko ljubezni je vrelo iz mene, toliko intenzivnosti, ognja…da me je že bolelo. V svojih najžlahtnejših občutjih in najbolj prefinjenih gestah, kar jih premorem, sem se dotikal njene mehke kože, čutno poljubljal njene elegantne obline in vzneseno delil najintimnejša občutja, ki so bruhala iz mene. Božanska občutja so mi polnila dušo in srce, svetloba se je zlivala z mavrico v njenih očeh, vsak njen vzdihljaj je bil vdih življenja in vsak njen gib je bil prefinjena energija čiste ljubezni…Žamet žamet žamet…le taka tekstura se lahko primerja s tonom najinih vzdihov in šepetov, poljubov in dotikov.

To čudovito bitje me je popeljalo v nadzemeljske dimenzije lastnega obstoja, v prostrane širine intuitivnih zaznav lastnega telesa in predvsem, v izvore lastnega obstoja. Nikoli ne bi verjel, kaj skrivam v sebi in kam sem sposoben zaplavati, če se le prepustim in zaupam ljubki deklici, ki sem jo kot kmetavzer polil z žlahtno kapljico. Le kaj ji je bilo, da je takemu kretenčku sploh namenila svoj čas?

Meseci z njo so minevali kot utrinki. Čas je arbitrarna stvar. Nikoli mi ni bilo dolgčas z njo. Njena bližina, smeh, ideje, vse mi je polnilo piskerček sreče in čas je tako hitro polzel med prsti, da sem se lepega dne lahko samo streznil. Takrat še nisem vedel, kar vem zdaj. Ni mi povedala. Ni mi hotela povzročati skrbi, bolečine, obupa. Ker je vedela, da nisem dovolj zrel, da ne poznam dovolj realnega življenja, da bi se že soočal z resnicami. Da sem še nedorasel študent, ki se je prepustil božanskemu, ampak ga čaka še veliko rasti naprej…brez nje. Ker ona je bila le utrinek. Zvezdica v mojem življenju, ki mi je osvetlila novo pot. Zaklenjene spomine in zaprašene cilje, ki se jih nikoli imel jajc privleči na plano. Kot je prišla, je tudi odšla. Tiho, skromno, brez cirkusa. Rak se ji je razširil na limfne žleze, zaokrožil po teleščku in posrkal vase njeno življenjsko energijo. Moj zadnji obisk pri njej me je zlomil v dno duše. Njen bledi obraz je bil tako majhen, lep, miren. S šibkim glasom mi je prigovarjala, da me čaka še čudovita pot in neizmerna sreča, naj le odprem srce in čutila. Da me ljubi, a da je ljubezen neulovljiva..in potuje…naj še komu osvetlim življenje kot sem ga njej…in ona meni.

Pogreba se ne spomnim. Nočem se ga. Vse mineva. Vse, kar mi je kdaj kaj pomenilo, je minilo. Ničesar se v tem zafukanem lajfu ne morem oprijeti, ničesar. Kaj imam? Nič. Vse mi neprestano  polzi skozi prste…čas, denar, sreča. Vse se lahko v enem hipu obrne. Ničesar več ne načrtujem. Najlepše stvari pridejo v življenje nepredvideno in ko jih človek najmanj pričakuje. Če ima le odprto srce zanje. Živim vsak dan. In se prepuščam. Ne načrtujem preveč velikopotezno. Nikoli ne veš, kaj ti življenje prinese na pot. In predvsem, kdaj se pot konča. Viva la vida.

PASJE PROCESIJE ( Neža )

Včasih sem tekala od Koncilija do Pilata in nisem zamudila ama ništa. Z vsemi, povsod, vse na tekočem, 24/7, ko izbjeglica brez doma. Par let vsak vikend zunaj, delal ali pohajala, pravzaprav sem za vikend samo prespala doma
( pa še to ne vedno ;-))

Potem pa se je nekega dne začelo rušiti....mal sem bila zaspana...pa utrujena...pa kar nekaj dizzy v glavi...pa mi je bilo lepše kar v topli posteljici kaj brati...pa vroč čaj...pa se crkljat na toplem, pa tople nogavice, pa...pismo - postarala sem se!!!!!!!!!!! Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa.

Zaradi malega egotripa in samodokazovanja, sem se tu pa tam še kam zvlekla, ampak bemu boga...kamor sem prišla; dva razreda otroškega vrtca, 5 barbik, dva stara slinasta, plešasta pofuklja na šanku in edina dva luštna tipčka na obzorju, se pa za rokice držita. Pa kuda plove ovaj brod?

Kar naenkrat me je minilo to motoviljenje sem ter tja in sem raje se tiščala v šukci, na varnem in toplem, strgane mrežaste najlonke sem v smeti zafasala in napol gole bitchy oblekce menjala za tople, udobne krpe, čeprav se mi rit z leti ni kaj bistveno razširila. In za piko na i konca teh kolovratenj po mrzlih kafičih sredi zime v špičakih in z golim hrbtom, dobim tipčka, ki mu ful pomeni family umirjen lajf, brez nekih žurerskih presežkov.

Najprej sem mislila, da se bom morala enkrat tedensko it sama izludit in naplesat nekam, bilokam..undercover, da me kak star prjatuček ne bi prepoznal in zahaklal, potem pa sem kar kmalu začela uživati radosti partnerskega življanja, beri dolgcajt. Ker do takrat nisem bila normalna :), sem si mislila: Evo Neži, zdaj si normalna partnerica, to je normalen lajf, pusti norost tam zadaj in bodi pridkana, ženka, kuharca, čistilka, pa kimaj pa lepo podpiraj možeka pa kimaj pa se nasmihaj, pa tasta lepo pozdravi, pa skupaj sem, skupaj tja, pa 85 družinskih kosil, pa še obletnica ta in ona, pa še od prjatla to in ono, pa kolega od kolegice in bivši od sosede in skratka vsi nekaj praznujejo in povsod vabljena že po defoltu kot partnerica. A ježila sem se pa kot panterica :)


In se je začelo: A prideta, vidva, midva, pa skupaj sem, pa skupaj tja, pa....omg...pa kaj prov na vsako pasjo procesijo moram it???

Jebela cesta, kaj sem tvoj privesek? Kaj prov povsod moram kot ena senca? In kaj je to VIDVA? MIDVA? KAJ???????? Sorry stari, jaz sem jaz, on je on, celota, štekaš, CELOTA. JAZ - moj lajf, ON - njegov lajf. Midva - nekaj skupnega, ampak raje crkljanje kot pa vsako jebeno nedeljsko skupno kosilo in neka neverending praznovanja, kamor greš iz vljudnosti, ker si v daljnem sorodstvu ali sploh ne, ampak je baje lepo. Vljudno. Pričakovano. Normalno.

Joj joj joj, me je začelo to utesnjevat. Jaz, podivjana že po genski strukturi in naj igram vlogo pridne ženskice, ki se drži moževe hlačnice in jo ta povleče na vsak družinski proces? A veste kaj? No way!


Jaz imam tudi svoj lajf. Aha. In v njemu prijatelje...prijateljice...

znanke...znance...mimogrede tudi svoje sorodnike...ja..morš mislt, tudi svoje, ki me želijo tu pa tam videt...pa kdaj tut v bistvu jaz nobenga nočem videt :))) in rabim zgolj svoj mir....

Tako da ja...si kar vzamem mir...in ne dovolim, da kdo že po defoltu pričakuje, da se bom kjerkoli prikazala s partnerjem, samo zato, ker sem njegova partnerica...ker je to samoumvno. Saj, hvala za vabilo, ampak lejte drage dame in gospodje, ne živim v nikogaršnji senci in tudi jaz rada kaj sama počnem, ko mačke ni doma :)

Obožujem čas zase in kot sem bila kdaj prežeta s krivdo, če sem koga zavrnila, zdaj vem, da imam vso pravico najprej poskrbeti zase, za svoje dobro počutje in optimalno delovanje in ko je to obkljukano, grem lahko še kam...če želim...ko želim...brez obljub...dolžnosti...in slabe vesti...

Ihaaaaaaaaaaaa, življenje je lepo, ko se osvobodiš namišljenih pričakovanj tega in onega in poslušaš sebe in svoj notranj glas, ki ti pravi: nikomur nisi nič dolžna...niti razlagati ne.

Moje voščilo - Neža

Evo na, kaj letos sem pogruntala :)

Prazniki mi prouuuuuu težijo,
zaradi dogajanja ne utegnem nč naredt,
da ne omenjam sitnosti z birokracijo,
če imam karkoli za uredt.

Na bankah gužva, v trgovinah vrste
in če kje se najde babja družba,
dobijo na blagajnah takoj počasne prste.

Zmedejo se, ker toliko treba naenkrat je naredt,
raje bi hotele samo kakšno sočno zvedt,
ma kaj čem eni trombi marini jst povedt,
če njenim vprašanjem niti ne utegnem sledt.

Kdo s kom hodi in kdo ima lep stas,
kaj je novega v modi in katera pevka ima lep glas.

In saj je res, da kupila sem nov pas,
ma kaj čem razlagat to na glas,
ali pa koliko denarja imam na banki
in če sem v zmagovalni stranki.

Delaj ženska, ker imaš gužvo,
boš že potem zmenla se s svojo družbo,
nimamo vsi časa brenčat,
saj moramo še kakšno stvar dokončat.

In ko se mi že skor če zmešt,
ker se kvant ne morem rešt,
zgrabi konstruktiven me nemir
in začnem ga zlivat na papir.

Božič je le lažna gesta,
vse več ljudi občuti kaj pomeni hladna cesta,
ob idealnih podobah srečnega družinskega kosila,
me za pravljice kar vsa volja je minila.

Preveč vidim osamljenih, da bi kdo obratno mi nakladal,
preveč od boga pozabljenih, da bi račune mi polagal.
Tudi če statistika v praksi laže,
ravno med prazniki najvišje število samomorov kaže.

Nočem vam veselih dni kvarit s takimi podrobnostmi,
sam ne morem preko tega,
kako vse samo idealno zgleda,
kaj dogaja se pa v resnici,
nihče ne upa povedat po pravici.

Ampak nisem tip, da nadaljevala z zguslanim bi vam voščilom,
vljudnostnimi frazami in klasičnim darilom.

Raje stavke malo predrugačim,
izpete verze malce bolj popačim
in vse skupaj v kuverto stlačim.

Aja in sem prav pozabila na voščilo krasno,
ma itak bi vam moralo bit že jasno,
da čeprav različni so okusi,
ne bi pisala glih vsakmu, ki mi ni po nusi   :)

OSEBNE MEJE, vol. 3 - tašča pride na obisk

Svekrva ( tašča ) dolazi u goste. Uhvati me muka i tražim priliku, da izbjegnem situaciji, pošto me još uvijekkkkk do sada uhvatila u nekom intimnom momentu, recimo nakon tuša, samo u gaćicama...ali neču više dozvoliti, da mi se biloko šunja na mom teritoru kao nekad....kad sam bila još budala...

Tako približno poslušam na račun tašč. Ne rečem, da se meni kaj takega še ni zgodilo oz. da mi je jasno, da se morajo meje natančno postaviti, ampak naj takoj razčistimo, da nimam proti tašči/taščam čisto nič osebno, gre se za razmišljanje o vlogah, ki jih imamo.

Opažam, da so v vsakdanjih odnosih zdrave meje zelo zabrisane, nejasne ter na majavih temeljih. Večkrat niti ne vemo, kaj je prav in kako postopati. No, vam jaz povem, kaj je prav :)) Hec. Povem vam, kaj vem, mislim, vidim, sumim, da je prav.

Vloga staršev je končana, ko se otrok osamosvoji, po zakonu pri 18 letih. Do takrat je bila njihova naloga, da so ga vzgojili, mu pomagali, da odraste, skrbeli zanj ter mu nudili vse, kar potrebuje, da se razvije v samostojno osebo. Investirali so vanj, da bi kaj obrodilo, ne da bi zahtevali nekaj v zameno. Od tega dneva naprej, je njihova naloga končana. To so formalnosti.

V realnosti večinoma ni tako. Vloga staršev in otrok je pomešana in nekateri starši svoje otroke smatrajo za svojo lastnino in za otroke še dolgo potem, ko so ti že odšli svojo pot. Tukaj se začnejo razne čustvene manipulacije, posebej iz strani staršev, ki so osamljeni. Otroke mečejo na finto, da jih povezuje krvna vez in da so si zaradi tega nevemkajvse dolžni. Niso! Ničesar si niso dolžni...v resnici otroci staršem niso dolžni prav ničesar. Starši so jih zavestno spočeli, prevzeli odgovornost za njihovo vzgojo in rast in to je to, case closed. Ko otroci odidejo iz gnezda, se njihova naloga zaključi.
Le vprašanje korektnega in spoštljivega odnosa je, če se bodo še naprej družili.

Kje prihaja do največjih manipulacij?

1. Ko starši pričakujejo, da jih bo otrok negoval na stara leta, kot so oni njega, ko je bil še mali piščanček. Napaka.

2. Ko starši pričakujejo, da se jih redno obiskuje. Le zakaj? Imajo svoj lajf.

3. Ko starši pričakujejo, da jih bo otrok tolažil, spodbujal, jim pomagal, jim osmislil življenje, reševal težave, vlival vero in upanje. Napaka. To je zloraba otroka. Vsak posameznik mora biti dovolj samostojen in zrel, da ne nikogar drugega lepi nase, še posebej v imenu sorodstva. Kdo je tukaj starš; mama, oči ali otrok? Pazite, da se vloge ne menjajo, ne smejo se.

4. Ko menijo, da so jim otroci nekaj dolžni že po defoltu, ker so starši. Dajte no. Taki naloženi odgovornosti lahko mirno rečete ne. Ostanete v srcu otroci, v realnosti pa v varnem zavetju na distanci, če vas starš preveč srka.

5. Ko menijo, da se je potrebno redno videvati in družiti, da je ta odnos tiha obveza že po defoltu. Ni res. Staršev si ne izbiramo, prijatelje pa in ni nujno, da je starš prijatelj. Lahko pa je. Če je valovna, razumevanje, spoštovanje.

6. Ko menijo, da imajo pri otroku prednost pred partnerjem. Napaka. Njihov otrok ima sedaj SVOJO družino, njegova pretekla je passe, preživeta. In tukaj se morajo postaviti jasne meje, kdo pije in kdo plača.

V partnerstvih se pogosto dogaja, da je mož razpet med mamico in ženo. Brezveze. Tukaj sploh ne bi smelo biti dileme.
Popkovina se prereže ob rojstvu in če se ne, to kvarno vpliva na otrokov čustven razvoj. Pojavi se premočna in nezdrava čustvena navezanost mati-otrok in simoblično sta navezana še potem, ko je otrok že odrasel. Otrok ni nikogaršnja lastnina in zato starš nima pravice vmešavanja v njegovo novo, osebno življenje. Meje tega morajo biti kristalno jasne:

1. Sin/hči ima sedaj SVOJO, novo družino.

2. Na prvem mestu je njegov partner, nato njegovi otroci, nato dolgo nihče.....in potem po počutju. Prijatelji, starši,   sorodniki.

3. Nikoli ne sme prihajati do nejasnosti v odnosu tašča-snaha ali nedajbože celo kakšnega tekmovanja, katera je boljša v osnosu do njenega otroka/njenega partnerja. Katero bo imel raje. To sploh ni debate, tekmovanja ne obstajajo. Otrok/sin mora biti toliko čustveno dozorel, da mu je jasno, kje je od koga mesto in komu daje prednost pri odločitvah o skupnih načrtovanjih. Ni samoumevno, da se pretekla družina meša v njegovo sedanjo družino ali da ji celo daje prednost. Ne.

4. Odraslemu sinu mama ne nadzira, kaj počne, s kom počne, se meša v njegovo intimo, skrbi zanj kot da je star 5 let, ne kupuje mu osebnih stvari ( to mora on sam ), ne ve osebnih detaljlov, ne zanima je njegov intimen in oseben odnos s partnerjem, ne pere intimnega perila svojega otroka in njegovega partnerja v dobesednem in prenesenem pomenu, ne dela prav nobene stvari, ki je otrok kot odrasla odgovorna oseba ne bi zmogel početi. Eno je pomoč, drugo je obveza, tretje pa nadzor ali podpiranje nesamostojnoti. Ponavljam, zdrav odnos zahteva zdrave meje.

Ste razumeli, ne?

Jaz - partner - moja družina.............................nihče..............................nihče..............................nihče...........................
in po stoletju še kak prijatelj, sodelavec in pretekla družina,

In če temu ni tako imate ženske utemeljeno pravico, da večnega otroka seznanite z dejstvi in pospešeno odraste.
Ste njegova enakovredna partnerka, ne nadomestna mamica in vzgoliteljica,


Torresova

OSEBNE MEJE vol. 2 ( Neža )

 

Nadaljujem s temo osebnih mej, saj se mi zadnje čase porajajo
vsakodnevne priložnosti, kako ohranjati zdravo mero in zdravo mejo.

Nekateri ljudje mislijo, da so zadeve kar preprosto samoumevne. Da so
odnosi samoumevni. Da se lahko ušunjajo kamorkoli in kadarkoli ter si
prisvajajo pravico za reči, narediti ali zahtevati karkoli se jim
sprdne. Grem kar po vrsti:






1. Meja jaz-ostali:

Prva osebna meja je meja človeka samega.Vsak si mora biti najprej sam na prvem mestu, nato njemu recimo ljubljena oseba, nato dooooooooollllllllllllllgooooo oooooooooooo nikogar in šele nato ostali.Vsak mora poskrbeti zase, da so njegove meje jasne, da tudi drugim

pove, do kje smejo, da je zaščiten pred gnojnico drugih, ki bi mu jo polivali po glavi, da ne prevzema krivde za stvari, ki se ga ne tičejo
in da ne dovoli, da se mu polaga besede v usta. Niti da je strelovod za partnerjeva ali tuja čustva, da je lutka, ki se ga šeta, predmet posmeha ali debilček, ki si ga vsi privoščijo. Drugim moramo dati natančno informacijo, kaj si lahko dovolijo, kako lahko govorijo z nami, česa si ne smejo privoščiti nikakor in kaj sledi, če so meje
kršene. Ne nasedajte tihim manipulacijam, prelaganju odgovornosti in
vlogi grešnega kozla. Ljudje, s katerimi ste v odnosu, naj bodo z vami
uvidevni, spoštljivi, izbirajo besede, dejanja in si ne dovolijo iti
predaleč. Ko se katerakoli od teh zahtev prekrši, sledi pogovor, če ta
ne zadošča, ukrep. Ko pa se stvari ponavljajo ali gredo total
predaleč, se meja postavi višje, osebo pa postavi na hladno, na
distanco, če pa ne razume ali upošteva - ajd čao, čus bus, adijo piši
mi, get lost...you idiot.

2. Meja jaz-partner
To je še posebej spolzek teren in priložnost za rast, saj hitro izgubimno kompas in mejo pri osebi, ki jo ljubimo.Zakaj? Nevarno je, da se zlijemo, pa tudi, da za osebo, ki jo imamo izjemno radi, žrtvujemo sebe. Jaz sem tak kaliber in iz izkušenj lahko povsem, da to vodi v propad. Slepo predan odnos do partnerja ni dober v prvi vrsti zato, ker izgubiš sebe, izgubljaš se v drugem, postajaš on, iz tebe govori on, mozak imaš opran in izgubljaš nadzor, kdo sploh si...obolim, ko vidim ženske, ki govorijo kot da bi poslušala njihovega partnerja...kriza. To so ženske brez hrbtenice, brez samozavesti, ne cenijo se, sebe napajajo s partnerjem in hkrati se mu zalimajo za vrat in sumim, da ne pustijo dihat...iz strahu, da jih ne
bi zapustil. Tale varianta je absolutno že v začetku zgrešena in vodi zgolj v depresijo, sitnobo, posesivnost, konflikte.

Drugo je to, da čeprav si v vezi, je vsak od partnerjev samostojna celota. Lepota veze je v tem, da se povezujeta, spodbujata, podpirata, upoštevata, hecata, sta skratka v prvi vrsti prijatelja, na temu pa je
zgrajena še ljubezen. Spet je meja pred izgubljanjem v drugem zelo tanka in izjemno moramo
biti pazljivi, da nas partner ne posrka...s svojimi željami, zahtevami, potrebami, nezrelostjo, subtilno
manipulacijo in s svojimi nerazčiščenimi težavami iz preteklosti ( ali sedanjosti ). Mi smo njegov ENAKOVREDEN partner, s katerim sodeulje, ne njegova bergla, nadomestek, plan B ali backup...ne. Nismo samoumevne, nismo kr ene leve, ko vsi odpadejo in nismo nadomestne dojilje,
mamice, psihologinje, maserke, kurbe, ljubimke, kuharce, čistilke, služabnice, priležnice, učiteljice, terapevtke. Za to obstajajo profesionalci, naša naloga je samo - enakovredna partnerica. Princeska, kraljična, taprva, pred vsemi. Ostale naj plača, če skrbi zase.

V skupnem domu se obnašava enakovredno, sodelovalno in vzajemno - ali nič. Nobena ne sme izgubljati svojega dragocenega časa zanj, medtem ko on bulji TV, luta naokoli ali popiva s prijatelji ter ne da doma kolpa od sebe, samo serje in pušča kaos za sabo. Od vsakega čas je dragocen
in ženska ni prav nič manjvredna od moškega.

Druga stvar v partnerskem odnosu je ta, da najprej na prvem mestu je vsak sam, nato partner, nato doooooooollllllgo nikogar. Zunanji svet je popolnoma v drugem planu med dvema, ki se ljubita. Zunanji svet se prilagaja njima, ne onadva zunanjemu svetu. Kdor ne pozna lastnih mej, se hitro znajde na tujem. Vzgojeni smo bili, da so nekateri odnosi samoumevni, da se mora starše spoštovati, da se mora....joj joj, kar glava me boli, kako smo bili za ene stvari vzgojeni s popolnoma opranimi možgani, le da kimamo in dovolimo nad sabo čustveno, verbalno ter spolno nasilje, izkoriščanje, manipulacijo in odvisnosti. Partnerski odnos je odnos ljubezni, povezovanja...vsak dan sproti, ne samoumevno. Če veš, kako se povezati s svojim partnerjem, uporabljaš psihologijo in manipulacijo. Pristen odnos je gradi in razkraja iz trenutka v trenutek.Če partnerja spoštuješ, mi pustiš dihati, mu pustiš njegov lajf, da dela, kar si želi, kar ga zanima, te dejansko sploh ne briga, kaj počne v svojem lajfu, zanima te le, kakšen je v odnosu do tebe in kako se z njim počutiš. Imaš ga za celostno bitje, s svojim življenjem, ne
omejuješ ga v temu s svojimi forami in provokacijami, potrebami in željami, ampak ga imaš zgolj zato, ker ti je všeč tak, kakršen je, ker ti je z njim lepo in ker ga spoštuješ. Ne ker se od njega česa nadejaš. Ne ker ti je z njim bolje kot če bi bil sam. Ne ker ti dela usluge. Ne ker skrbi zate, ker se tebi ne da. Ne ker ti naredi vse, kar sam ne moreš, znaš, želiš. Ne ker bi na njemu izživljal svoje travme in projekcije. Ne ker ti poteši tvoje želje in potrebe. In še najmanj zato, ker ti je glupo biti sam, ker ne znaš biti sam, ker nujno potrebuješ nekoga ob sebi, da se definiraš, da se počutiš vreden, da ima tvoje življenje sploh smisel. Če vsak pri sebi nima jasno, kakšno je njegovo osnovno in prvo poslanstvo na tem svetu, bo
partnerja zgolj zlorabil, da skozi njega doseže te svoje želje...kar je čisti egoizem in perfidna zloraba pod krinko ljubezni.

Pazite se tihih manipulacij, še posebej zato, ker so pod krinko dobrote in ljubezni zavite v celofančke, darila in penteljce...in nazadnje po letih truda spoznate, da ste bile zmanipulirane, izkoriščane, prevarane, nespoštovane in samoumevne....kar si definitvno ne zasluži prav nihče. In če so vaša čustva zanikana,
posmehovana in neupoštevana, ter vam celo naprti kakšno psihozo je čas...ne da greste k psihologu, da gre on k psihologu. Zakaj? Ker je znano, da se moški bojijo ženskih pristnih čustev, saj
so vzgajani v močne mačote z masko Supermana na faci, kjer ni prostora za ranljivost, žalost, nemoč. Ženska ima pristnejši stik s svojimi čustvi in šibki moški se tega bojijo kot hudič križa ter jo hitro
okličejo za ponorelo otročjo  tepko, kot sebe za nedoraslega otročaja, nesposobnega za soočanje z lastnimi nedoraslimi in zatiranimi čustvi tokom vzgoje.

3. Tretja stvar je vpletanje tretje osebe v partnerski odnos. Na tem sploh ne bi na dolgo in široko polemizirala, ker so stvari kristalno jasne; osebi, ki se ljubita, spoštujeta, itd, dajeta prednost zgolj drug drugemu. Partner ima občutek za drugega, kaj si želi, ima nek notranji kompas ter obzir, kaj drugega boli, razmišlja o partnerju, se vživlja v njegova čustva in ne počne stvari, ki ve, da partnerja bolijo. Ljubezen je, ko ti je za partnerjeva čustva toliko zelo mar, da pustiš svoj ego trip in narediš tako, da ne prizadaneš partnerja, četudi se s tem odrečeš delčku svoje želje. Nihče se ni rodil usojen drugemu, noben par si ni usojen, vsak je z drugim zato, ker si to želi in se za to potrudi, ker se je za to odločil, ne ker je usoda taka. Partner, ki mu slika o vas ni jasna in flirta naokoli ter si svoj mali ego napaja in tolaži s hvalisanjem drugih in letanjem iz cveta na cvet, lahko tudi samo čustvenim varanjem, ni vreden ženske, ki ga resnično ljubi. To je do nje hinavsko, nespoštljivo ter povsem podlo, tak tipček je že po defoltu za odpis in ni vreden niti, da ga kužek polula. Ko sem bila sama nekoč prevarana, me je zadelo direkt v srce in me zlomilo. Vsa ljubezen, ki jo nekomu daš, je prezrta in počutiš se izdan in gol, pade ti samozavest in izgubiš tla pod nogami. Takrat mi je postalo jasno, da nikoli nikoli v življenju ne bom
nikomur več: nadomestek, kurba, druga violina ali tazadnje kolo....ali prva, edina ali nič ter absolutno raje sama kot s čustveno nezrelimi pohabljenci.


Ženske - poskrbite zase. Se nadaljuje...

Torresova

OSEBNE MEJE vol. 1

Ta december je čaroben. Poln testov in lekcij, predvsem pa preizkušenj, koga poslušati in upoštevati.

Večino življenja sem preživela z razdajanjem sebe in občutki krivde, če nisem komurkoli bila na razpolago, kadar si je zamislil. Če nisem pritekla takoj. Sem tip, ki spusti vse iz rok in laufa kamorkoli za ljudi, ki jih imam rada.
Ker jaz če imam koga rada, bi zanj naredila vse. Kaj pa vem, tak kaliber sem. Kar me tepe po glavi že lep čas.

Najprej sem opazila, da ljudje pričakujejo, da sem vedno faca in spijam šale, da sem dežurni norček in da je v družbi z mano pozitiva in brezplačna komedija. Drugi me imajo za psihoterapevtko, ki požira njihove probleme in kima ( največkrat potrebujejo samo to, poslušalca ), včasih celo kdo mnenje. Kdaj sem tudi osebni guru, včasih vzgojiteljica, največkrat prijateljica. Bila sem tudi že mama za otroke, ki jih mama osnovnih zadev ni naučila, ko bi morala. Ampak tej vlogi se absolutno odrekam, saj bom imela svoje otroke. Včasih sem tudi strelovod.
Kar je ok. Mi ni problem. Motit me je pa začelo, ko sem ugotovila, da sem marsikomu zadnja kurba. Da razložim; ko gre ljudem kul, jih boli patak zame. Ko pa se kje zataknejo, sem jaz vedno tasigurna pomoč. Ki bo vedno tam: ukrepala, poslušala, požirala, kimala, pomagala. Namesto prva violina, zadnja violina.

Ok, to sem spoznala, lekcijo dobila, idemo dalje. Drugi korak je ta, ko sem opazila, da sem postala izčrpana.
Ljudje so se napajali z mojo pozitivno energijo in veseljem, se mi prisesali na napajanje kot pijavke in sami zacveteli, jaz pa se iztrošila. In jaz, butara, še vseeno, pa čeprav z zadnjimi močmi, pomagala.

Tretji korak je, da sem spoznala, če imam nekoga rada, res rada, bi zanj naredila vse. Sem izjemno izjemno požrtvovalna, zaščitniška in predana. In spet, to me tepe po glavi. Običajno ne dobim nazaj toliko, kot sama dam. Pa saj ok, saj ne dajem zato, da bi dobivala v zameno. Ampak vseeno tisti občutek, ko ljudje ne vidijo, koliko si jim predan, dokler je vse samoumevno in potem mogoče opazijo....ko jim nisi več.

Moja ljubezen in prijateljstvo sta marsikomu že veliko darilo, pa se nimam za neko naduto superžensko. Lepo mi je, ko to vedo, spoštujejo, so uvidevni do mene in prijazni že samo zaradi tega, da obstajam in smo prijatelji.
Ne napajam se s trepljanjem po rami, je pa lepo in fer, če dobiš nazaj toplo besedo in občutek, da si razumljen in spoštovan za vse, kar narediš za to osebo.

Problem imam s tistimi, ki se jim zdi samoumevno, da sem vedno tam, ko me potrebujejo in še več; ki ne vidijo, kako jih imam rada in kaj vse delam za njih. To lahko opazijo samo na en način; da tega ne počem več. In potem, vse lepe malenkosti, vsi izrazi ljubezni, podpore, razumevanja in prijateljstva, naenkrat zmanjkajo. Ni jih več, niso več samoumevni.

Danes se mi je porajalo vprašanje obzirnosti. Kaj pomeni biti obziren do sočloveka. Menim, da je obzirnost to, da ti sama morala ne da, da bi šel tako daleč v odnosu do neke osebe, da veš, da njo to boli. Da imaš toliko enega notranjega občutka in spoštovanja, da že vnaprej si ne dovoliš biti toliko samonaravnan, da zadovoljiš zgolj samo svoj ego, ne glede na tvoje bližnje. Obzir je beseda, ki jo lahko spontano čutiš do ljudi, ki jih imaš rad in ne počeneš stvari, ki njih žalostijo, ampak ne da ti oni to povejo, temveč ko sam to veš, ko sam to čutiš. Ko imaš notranji kompas, kaj je prav in kaj ne, kaj boli in kaj ne nekoga tvojega bližnjega.

Veliko odnosov ima zamegljene meje. Sama v take odnose ne želim vstopati in v njih vztrajati, saj ne maram, da se mi ne sanja kdo pije, kdo plača, kdo je kdo in kdo je iskren in kdo blefira. To me utruja. Ne potrebujem tega.
Imam veliko prijaznih, iskrenih ljudi okoli sebe, ki so vedno tam, ko mi je hudo in ne vidim razloga, da bi se ubadala z ljudmi, ki me ne čutijo, spoštujejo in upoštevajo.

Kar se mi je letos pokazalo je to, kako me ljudje dojemajo, ko rečem ne. Včasih tega sploh nisem znala. Kamorkoli sem bila povabljena in kdorkoli je od mene kaj želel ali pričakoval, sem šla ali naredila, pa čeprav z zadnjimi močmi.
Cel bad mi je bil reči, da ne morem, da se ne počutim, da mi ni, da se slabo počutim, itd...in hecno, najbolj me je razžalostilo to, če je kdo mene skenslal, sem razumela, če pa jaz karnaenkrat nisem bila več na razpolago, pa so ljudje stegili surlo, pa še kak svoj ego shit mi naložili v poduk.

Letošnje leto je bila trda prizkušnja, kako postavljati meje. Začelo se je iz preprostega razloga, da sem se osebno že tako slabo in izčrpano počutila, da sploh nisem mogla več normalno funkcionirati. V enem trenutku sem spoznala, da so moje meje konstantno kršene in zlorabljene, da sem zgolj instrument in bergla za nesamostojne ljudi, da sem tarča posmeha in nerazumevanja in nenazadnje, da so moje meje poteptane, ignorirane, neupoštevanje, nespoštovane, posmehovane in izigrane. Čustveno in verbalno nasilje, tiha manipulacija, polaganje besed v usta in zvračanje krivde za stvari, ki se me ne tičejo.

Sodu je izbilo dno ko sem ugotovila, da so poleg vseh kršitev mej konstantno tudi pričakovanja in da dejansko živim življenje tujih potreb, na svoje pa pozabljam.

Imam vzorec, na kateremu vedno pogrnem, to je, da ljudi, ki jih imam rada....jih imam preveč rada. In potem trpim.

Moj letošnji zaključek je, da se popolnoma osvobodim pričakovanj ljudi, kaj bi morala ter da poslušam izključno svoje potrebe, želje in občutke, ter čustva, do katerih imam vso pravico. Intucijo premalo poslušamo, ampak jo spet, saj se še nikoli nisem uštela. In zato ne poslušam več, kaj mi ljudje lapajo, nakladajo, prodajajo, temveč gledam izključno to, kako se ob njih počutim. in če občutek ni pravi, ni iskren, ni dober - nein danke.

Do tistih, ki pa se vzajemno razumemo, upoštevamo, spoštujemo in imamo radi, sem izjemno izjemno tenkočutna, pozorna, zaščitniška, predana in z vsem srcem....

Ki je že bilo zlomljeno, izdano, razlito, razočarano in skoraj umrlo, ampak sem večni optimist in izjemno zaljubljena v življenje, da bi dovolila, da se še kdorkoli igračka z mano....

Topel in sočuten december vsem, poln ljubezni in spoštovanja do sočloveka. Prisluhnite sebi in drugim.
Delajte dobra dela, pomagajte, podpirajte, povezujte se. Po počutju in zdravi pameti.
In ne - nisem pila, da take kvasim :))) Samo razmišljam.. na tak poseben dan.


Torresova

Tale DECEMBER :) 

Vedno znova in znova me vrže. Všeč so mi vse te lučke, vsa ta romantika, mrzel zrak in topli čajčki, nasmejani obrazi, gneča v mestu, vonj po piškotkih, marcipanu, vaniliji, cimetu in grogu, objemi, zavita darilca, okrašene smrekice, sneg - obožujem december.

Da sem kičasta - ja sem ja, pa kaj. Rada sem kičasta, obožujem to. Da ni moderno oz. v skladu z modo :) z veseljem se požvižgam na družbeno sprejete norme in pravila - le zakaj bi mi neke namišljene vrednote krojile vsakdan in praznik. Ne hvala - hvala za rože. Rada sem samosvoja!

December 2012 je zame popolnoma nor mesec, mesec sprememb, presenečenj, novih začetkov, ljubezni in vsega lepega.



4. 12. 2012 je bil moj najlepši dan - sama sebi sem dokazala da Zakon privlačnosti in Zakoni Skrivnosti delujejo. Ko si tako zelo močno želiš, da se ti nekaj uresniči, se vse zgodi tako kot se mora, vsi puzli se zložijo in zgodi se to ter tako, kot si si želel. Prvič v življenju, ko sem že skoraj obupala, ampak še vedno verjela, da tudi mene nekje čaka sorodna duša, sem spoznala kaj pomeni biti ljubljen in kaj je ljubezen v polnem pomenu besede in dejanj. Popolnoma se mi je spremenilo življenje oz lahko rečem, da sem se vrnila v življenje. Zdaj vem zakaj, vez čemu, vem za koga - vem da je mogoče, vem da sem na poti mojih sanj, ker se uresničujejo iz dneva v dan. Zahvalim se lahko vesolju in svoji intuiciji, da sem jo poslušala in šla za njo ne glede na to, kam in kako me je usmerjal razum. Imeti sorodno dušo v partnerju je nekaj nepopisnega, ne da se opisat, ne da se razložit, lahko le občutiš.

14. 12. 2012 je bila druga postaja v tem decembru. Od 14. 12. 1982 je pretiktakalo 10958 dni je, ko sem začela mešati štrene na tem svetu, natančneje na planetu Zemlja. Kje, kako in kako dolgo sem pletla življenje na drugih planetih, se pa ne spomnem :), no, ne morem vam povedati :) Ta dan sem preživela tako, kot sem si vedno želela - v družbi najljubših ter najpomembnejših oseb zame: partnerja in moje družine. Kot sem si rekla in zadala - "Za 30ti rojstni dan bom v svoji najboljši formi."- tako sem uresničila. Večer je bil nepopisen. V domači kuhinji, kjer sem odraščala, kjer sem preživela najlpeše trenutke v krogu družine in prijateljev, smo nazdravili še na najmanj 3x toliko :) na obilo zdravja in ljubezni - to je to kar si največ in najbolj želim. Moja družina je na ta dan spoznala moj razlog za srečo - njega. Kar mi je bilo najlepše - sprejeli so ga z odprtimi rokami in srcem. Še en dokaz, da sem imela prav, ko sem šla za srcem.  V novo jutro sem se zbudila v objemu in z nasmehom, doma.



17. 12. 2012 je izšla šesta knjiga Igorja Omerze in četrta, pri kateri sem sodelovala. Kot na vse ostalo, sem tudi na Igorja Omerzo naletela z razlogom. Zadnjih 8 let delam z njim. Priložnost sodelovati in se učiti se od tako velike osebnosti, nima vsakdo. Vsela sem, da sem tudi tukaj poslušala svoj notranji glas, svojo intuicijo ter ji sledila ne glede na vse. V teh letih z njim sem se naučila več kot kdaj koli prej, spoznala veliko ljudi, videla in obiskala ogromno večjih in manjših mest, delala različne stvari in našla prav tisto, kar rada počnem. Ni bilo vedno lahko, a je bilo vredno. Cenim vsako sekundo, ki mi jo je podaril, da sem postala to kar sem in da mi je omogočeno, da se razvijam še naprej in v tem uživam. Najnovejša njegova knjiga nosi ime 88 STOPNIC DO PEKLA - Kako je Zemljaričev Janez ugrabil Bato Todorovič. Dvorana Slovenske matice je komaj, z odprtimi vrati, sprejela 180 ljudi, ki so pozorno poslušali predstavitev knjige iz strani pisatelja Igorja Omerze, urednika Mohorjeve založbe Celovec Hanzija Filipiča, odvetnika Bate Todoroviča Slavkota Krgoviča in njegovih še živečih sorodnikov, hčerke. Po koncu predstavitve so padala vprašanja, razvila se je konstruktivna debata, nastal je konglomerat mnenj, odgovorov, kritik ter vzpodbudil cikel večerov in predstavitev knjige po Sloveniji, Italiji, Avstriji in Srbiji. Razgibano bo to leto. Pa ne samo to. V polnem zagonu je priprava nove knjige na temo Odbor človekovih pravic, na popolnem začetku pa je knjiga z ekstravagantnim, provokativnim, a hkrati popolnoma realističnim naslovom - Slovenija Udba Land. Več pa vam ne povem :)

21. 12. 2012 je bil za nekatere dan konca, zame pa dan novega začetka, novega rojstva. Ne samo zame, ampak tudi za mojo kolegico Nežo, bolje rečeno za mojo soustvarjalko :) Odprli sva blog TORRES & FALLER. Zakaj blog? Enostavno sva si zaželeli, še preden sva se spoznali na 4 oči, to zgodbo vam še enkrat povem, nekaj več kot le prostor za kratek post v KnjigiObrazov (FaceBook). Seveda je blog le začetek, v fetusu so že nove ideje in projekti, a za enkrat naj varno plavajo in se razijajo v zavetju trebuha, naj se napajajo skozi popkovino in naj udobno ležijo na posteljici. Vse kar vam lahko prišepnem na uho, no - če berete, potem moram reči na oko :), je to, da se bodo ideje in projekti začeli rojevati prej kot čez 9 mesecev. Neža, to nisi vedla, a veš sedaj - hi hi hi hi hi :) tudi jaz ima tebe rada ja :) če mislite da sem nora, vam moram povedati, da sva obe res popolnoma drugačne, odštekane, vsaka po svoje, a skupaj sva najboljši tim. Koncept najinega bloga je - VSE :) vse kar je lepo, vse kar si zasluži pozornost, vse kar je pozitivno, vse kar je potrebno kritizirati, vse kar najo zbode in vzpodbudi, no, da ne naštevam več - vse. Ne bo standardne oblike, enkrat urejam blog jaz, enkrat Neža, sploh nimava pravil, vse kar je najino pravilo je, da se počitiva ob tem kar piševa in ustvarjava, odlično in onstransko.

24. 12. 2012 je danes in to je dan Božičnega večera. Grem oz greva domov k meni na Kozjansko. Kar pa je najlepše - domov bova Fallerjem peljala živo darilo. Mucki, ki potrebuje pomoč oz nov dom, ji bom to tudi omogočila. Na Božični dan, se pravi jutri, pa bova s partnerjem in mamo od sestrinega fanta, razveselila par družin ter jim podarila skrivnostna darilca (obleke, igrače, ....).

Na koncu vam vsem skupaj želim, da odmislite vse kar vas teži, obremenjuje in duši. 90% vseh skrbi se nikoli ne zgodi, so le v vaših glavah in vas strašijo tja v tri dni. Zaprite oči in si narišite kar si želite, kakor si želite in naj vas to pelje v leto 2013.
Obkrožite se z ljudmi, ki jih imate radi, s katerimi se radi smejite in ki so pozitivni. Naužite se pozitivizma od njih, preberite najine poste in se smejte kolikor se da, seveda iz srca.

Pa lep Božič ;)






                                                                                                                                                 Fallerjeva

Tradicionalno s sodobnim - greh, prežitek ali le aplikacija etnoloških elemntov v sodoben način življenja

Priznam - v užitek mi je sest na sedežno, se zavit v dekco, si dat poleg čajček in zdravo čokoladko ter se potopit v sve-tove, ki mi jih ponujajo razno razne knjige. Ne rada si jih sposoja, ker potem vedno plačujem zamudnino. Pa še nekaj - če si knjige sposojam, ne morem čečkat po njih, vedno si kaj zapišem, dopišem, pobarvam, komentiram, .... tako pač berem. That's me. Zato knjige večina kupujem in s časoma se jih nabere kar nekaj.
Tale smrekca je lih pravšnja zame in za moj bralni kotiček.
Všeč mi je, ker točno pokaže, kdo in kaj sem :)

BookChristmasTree it's just me.  

Tablo in kredo - ja to hočem imeti doma. Nekje v dnevnem prostoru, nekje, kjer jo vidijo vsi,  kjer je vsem na dosegu, da lahkovsakdo napiše kaj nanjo. P atakšno veliko, da lahko malo ustvarjam na njej, malo rišem malo pišem - nadvse primerna za voščila in čas Božiča. 

Hmm, lahko da mi celo Božiček nanjo kaj napiše :D :) 

Lepenka, bambusove palčke, steklo, špaga, šibice, pokrovčki, pluta, časipos, žičke in žice, vejice, deščice, volna ........pa še kaj bi se našlo doma. Vsakdo ima malo ustvarjalne žilice, vsakdo ima malo časa, pa če hočete imeti tako kot nima nihče - voalaaaaaaaa :)

Obožujem, ko vse napacam in namažem, ampak na koncu :) oh ja, to kar nastane je neprecenljivo! juhuuuuu

Perlice - volnene, lesene, steklene, plastične, ......vseeno kakšne, samo da so pisane.  Naredijo čisto čisto posebno vzdušje - pravljično, toplo, prijetno, zaljubljeno, zapeljivo, igrivo.
Ali ste sploh pomislili na to? Ne ane, pa tako presprosto je. Na špagico nanizajte bunkice, lahko enake velikosti, lahko popolnoma različne, iz enakega ali različnega maeriala, nobarvne ali pa pisane. Vseeno. Važno da je všeč vam in da ste navdušeni nad tem, kar ste ustvarili. 

Letos sem celo pisala Miklavžku.

Ne vem sicer, kaj je tastari škripec prebral, ampak na koncu je moj tamali dobil polne vrečke trikrat zapored, jaz pa figo v žepu, beri nič. ( še fige ne ) Dobro ajde, ni šlo v prvo, gremo v drugo.



Pišem Božičku pred par dnevi, mi odpiše: " Neži, letos slaba. Ne da se mi več naokoli kolovratit in glumit frajerja, vreče mi hrbtenico ubijajo, pa tudi težko se v dimnike tlačim s tem vampom. Star sem, ne da se mi več. Še leto imam do penzije in se mi ne da nobenemu več dokazovat, v rit lezti ali usluge delat, temveč vse po liniji najmanjšega odpora. Še tako vprašanje, če dobim penzijo, o božičnici lahk sam sanjam, regresu itak. Piši Dedku Mrazu, ta ima še dve leti. "

Halo? Urka, vidi na. Še Božiček ni več to, kar je bil. Nč, bom pisala Dedku Mrazu.

Dragi Dedek Mraz. Želim si mir na svetu in da otroci v Afriki ne bodo nikoli več lačni. Ne ne, nisem Miss Slovenije, sam pravim. Prinesi mi karkoli, sam da ni ropotija. Ne prenesem krame, ta šara po stanovanju ovira pretok pozitivne energije. Z novim letom želim odnesti iz lajfa vse, kar mi ne služi in dati prostor novim stvarem. Mal osebnega in konkretnega feng shuija. Lahk mi prineseš čigume Bazooka, če jih najdeš v kakem mini marketu na Hrvaškem. Vidla sem jih nekje blizu Umaga, tam na glavnem križišču levo, pa potem takoj na desno in do konca.
In od Podravke Slivov pekmez. In figove štrudlice in aja aja, Evrokrem in Zdenka sirčke. A še obstaja jogurt v tisti kartonasti piramidi in mleko za prevreti? No ajde, lahk še to. Pa sladoled v fuzbalski žogici. Aja ne, to se bo stopilo. Ok, ni treba, ti pogledam skozi prste. Imaš kako majčko Crvena Zvijezda? Ali pa jopico Adidas, tiste retro, tastare. Trak za v lase in okol roke, za švic. Veš tako, kot je imel Boris Becker. In šumečo trenerko. Ne ne, ne za pusta, za zdaj. Čaki, kaj še. Ej, si upaš na skrito it do Damijana Murka in mu dat žabo v nabiralnik? Daj, plis, saj ne bo vedel, da sem te jaz poslala. Imaš tanov CD od Fredija Milerja? Ne ne, ne rabim, sam vprašam.  Čaki, kaj še...am...aja, mimogrede, pa dej, a mi lahko poveš, kako se ti sploh da izpolnjevati vse te želje? Pa kaj je temu folku, sam neki bi hotli imet, a ne dajo kolpa od sebe. Vsi bi nekaj imeli imeli imeli, kaj bi pa za to naredili? Se vprašaš kdaj?

Ma ne vem lej....kdaj se mi zdi, da se definiramo s tem, kaj imamo, ne pa, kaj smo. Imeti namesto biti. Da sem jaz Dedek Mraz bi se mi utrgalo, ko bo brala te spiske. In že tamali šmrkavci kake imajo to želje, omg! Iz leta v leto so bolj razvajeni in zahtevni, opaziš? Jaz sem bila vsa srečna, ko sem dobila gnilo pomarančo in paketek Pez bonbonov in Ronhi, zdaj pa če ni bazena za Barbie, I phona ali tanovih kopačk, to je surla do Švice. Eno božjo palco jim raje prinesi. Dedi, je opcija, da greš najprej v hišo od Mete, vzameš kak parfum in prineseš k nam? Saj ne bo vedla, tolk jih ima. Ej Dedek, tebe tudi kaj boli hrbet? Mene nič, haha, pa sem te! :) Si mislu, a? HA! :-)

Veš kaj, bom zaklučila. Če prideš, sem ti v hladilniku pustila riževo mleko in pirine piškote, sam ne vem, če to ješ. Lahk komu daš, kar vzemi. Nam ne grejo, to sem čist mimo ustrelila. Brez okusa so, nikakvi.

Dedek, še neki. Ti lahk povem en vic? Vpraša cigo v lekarni: Daaan, imate prašek za bolhe? Lekarničarka: kaj imate, psa ali mačko? Cigo: Ne, bolhe. Haha, dober, ne? :-))

Pazi nase, na jelenčke, pobožaj Rudolfka namesto mene in en velik objemček in lupček ti pošiljam in aja, daj veš kaj, če je možno, v nedeljo je Loto....daj plis, zavrti številke tako, da bo moja kombinacija. Hvala, zlat si, se ti oddolžim. Čusbus! Neži.

                                                              

                              

p.s. Joj, pozabila sem ti reči. Nimam smrekce. Recesija. Sem nastavila samo tisto dišečo smrekco za v  avto, tazeleno, visi dol iz lustra, kar pod tisto daj. Thanks.

  

December - pustite si biti kičasti :) pustite si biti vi!