Svekrva ( tašča ) dolazi u goste. Uhvati me muka i tražim priliku, da izbjegnem situaciji, pošto me još uvijekkkkk do sada uhvatila u nekom intimnom momentu, recimo nakon tuša, samo u gaćicama...ali neču više dozvoliti, da mi se biloko šunja na mom teritoru kao nekad....kad sam bila još budala...
Tako približno poslušam na račun tašč. Ne rečem, da se meni kaj takega še ni zgodilo oz. da mi je jasno, da se morajo meje natančno postaviti, ampak naj takoj razčistimo, da nimam proti tašči/taščam čisto nič osebno, gre se za razmišljanje o vlogah, ki jih imamo.
Opažam, da so v vsakdanjih odnosih zdrave meje zelo zabrisane, nejasne ter na majavih temeljih. Večkrat niti ne vemo, kaj je prav in kako postopati. No, vam jaz povem, kaj je prav :)) Hec. Povem vam, kaj vem, mislim, vidim, sumim, da je prav.
Vloga staršev je končana, ko se otrok osamosvoji, po zakonu pri 18 letih. Do takrat je bila njihova naloga, da so ga vzgojili, mu pomagali, da odraste, skrbeli zanj ter mu nudili vse, kar potrebuje, da se razvije v samostojno osebo. Investirali so vanj, da bi kaj obrodilo, ne da bi zahtevali nekaj v zameno. Od tega dneva naprej, je njihova naloga končana. To so formalnosti.
V realnosti večinoma ni tako. Vloga staršev in otrok je pomešana in nekateri starši svoje otroke smatrajo za svojo lastnino in za otroke še dolgo potem, ko so ti že odšli svojo pot. Tukaj se začnejo razne čustvene manipulacije, posebej iz strani staršev, ki so osamljeni. Otroke mečejo na finto, da jih povezuje krvna vez in da so si zaradi tega nevemkajvse dolžni. Niso! Ničesar si niso dolžni...v resnici otroci staršem niso dolžni prav ničesar. Starši so jih zavestno spočeli, prevzeli odgovornost za njihovo vzgojo in rast in to je to, case closed. Ko otroci odidejo iz gnezda, se njihova naloga zaključi.
Le vprašanje korektnega in spoštljivega odnosa je, če se bodo še naprej družili.
Kje prihaja do največjih manipulacij?
1. Ko starši pričakujejo, da jih bo otrok negoval na stara leta, kot so oni njega, ko je bil še mali piščanček. Napaka.
2. Ko starši pričakujejo, da se jih redno obiskuje. Le zakaj? Imajo svoj lajf.
3. Ko starši pričakujejo, da jih bo otrok tolažil, spodbujal, jim pomagal, jim osmislil življenje, reševal težave, vlival vero in upanje. Napaka. To je zloraba otroka. Vsak posameznik mora biti dovolj samostojen in zrel, da ne nikogar drugega lepi nase, še posebej v imenu sorodstva. Kdo je tukaj starš; mama, oči ali otrok? Pazite, da se vloge ne menjajo, ne smejo se.
4. Ko menijo, da so jim otroci nekaj dolžni že po defoltu, ker so starši. Dajte no. Taki naloženi odgovornosti lahko mirno rečete ne. Ostanete v srcu otroci, v realnosti pa v varnem zavetju na distanci, če vas starš preveč srka.
5. Ko menijo, da se je potrebno redno videvati in družiti, da je ta odnos tiha obveza že po defoltu. Ni res. Staršev si ne izbiramo, prijatelje pa in ni nujno, da je starš prijatelj. Lahko pa je. Če je valovna, razumevanje, spoštovanje.
6. Ko menijo, da imajo pri otroku prednost pred partnerjem. Napaka. Njihov otrok ima sedaj SVOJO družino, njegova pretekla je passe, preživeta. In tukaj se morajo postaviti jasne meje, kdo pije in kdo plača.
V partnerstvih se pogosto dogaja, da je mož razpet med mamico in ženo. Brezveze. Tukaj sploh ne bi smelo biti dileme.
Popkovina se prereže ob rojstvu in če se ne, to kvarno vpliva na otrokov čustven razvoj. Pojavi se premočna in nezdrava čustvena navezanost mati-otrok in simoblično sta navezana še potem, ko je otrok že odrasel. Otrok ni nikogaršnja lastnina in zato starš nima pravice vmešavanja v njegovo novo, osebno življenje. Meje tega morajo biti kristalno jasne:
1. Sin/hči ima sedaj SVOJO, novo družino.
2. Na prvem mestu je njegov partner, nato njegovi otroci, nato dolgo nihče.....in potem po počutju. Prijatelji, starši, sorodniki.
3. Nikoli ne sme prihajati do nejasnosti v odnosu tašča-snaha ali nedajbože celo kakšnega tekmovanja, katera je boljša v osnosu do njenega otroka/njenega partnerja. Katero bo imel raje. To sploh ni debate, tekmovanja ne obstajajo. Otrok/sin mora biti toliko čustveno dozorel, da mu je jasno, kje je od koga mesto in komu daje prednost pri odločitvah o skupnih načrtovanjih. Ni samoumevno, da se pretekla družina meša v njegovo sedanjo družino ali da ji celo daje prednost. Ne.
4. Odraslemu sinu mama ne nadzira, kaj počne, s kom počne, se meša v njegovo intimo, skrbi zanj kot da je star 5 let, ne kupuje mu osebnih stvari ( to mora on sam ), ne ve osebnih detaljlov, ne zanima je njegov intimen in oseben odnos s partnerjem, ne pere intimnega perila svojega otroka in njegovega partnerja v dobesednem in prenesenem pomenu, ne dela prav nobene stvari, ki je otrok kot odrasla odgovorna oseba ne bi zmogel početi. Eno je pomoč, drugo je obveza, tretje pa nadzor ali podpiranje nesamostojnoti. Ponavljam, zdrav odnos zahteva zdrave meje.
Ste razumeli, ne?
Jaz - partner - moja družina.......................
in po stoletju še kak prijatelj, sodelavec in pretekla družina,
In če temu ni tako imate ženske utemeljeno pravico, da večnega otroka seznanite z dejstvi in pospešeno odraste.
Ste njegova enakovredna partnerka, ne nadomestna mamica in vzgoliteljica,
Torresova
super zapis.... se strinjam popolnoma :) lp
OdgovoriIzbriši