OSEBNE MEJE vol. 1

Ta december je čaroben. Poln testov in lekcij, predvsem pa preizkušenj, koga poslušati in upoštevati.

Večino življenja sem preživela z razdajanjem sebe in občutki krivde, če nisem komurkoli bila na razpolago, kadar si je zamislil. Če nisem pritekla takoj. Sem tip, ki spusti vse iz rok in laufa kamorkoli za ljudi, ki jih imam rada.
Ker jaz če imam koga rada, bi zanj naredila vse. Kaj pa vem, tak kaliber sem. Kar me tepe po glavi že lep čas.

Najprej sem opazila, da ljudje pričakujejo, da sem vedno faca in spijam šale, da sem dežurni norček in da je v družbi z mano pozitiva in brezplačna komedija. Drugi me imajo za psihoterapevtko, ki požira njihove probleme in kima ( največkrat potrebujejo samo to, poslušalca ), včasih celo kdo mnenje. Kdaj sem tudi osebni guru, včasih vzgojiteljica, največkrat prijateljica. Bila sem tudi že mama za otroke, ki jih mama osnovnih zadev ni naučila, ko bi morala. Ampak tej vlogi se absolutno odrekam, saj bom imela svoje otroke. Včasih sem tudi strelovod.
Kar je ok. Mi ni problem. Motit me je pa začelo, ko sem ugotovila, da sem marsikomu zadnja kurba. Da razložim; ko gre ljudem kul, jih boli patak zame. Ko pa se kje zataknejo, sem jaz vedno tasigurna pomoč. Ki bo vedno tam: ukrepala, poslušala, požirala, kimala, pomagala. Namesto prva violina, zadnja violina.

Ok, to sem spoznala, lekcijo dobila, idemo dalje. Drugi korak je ta, ko sem opazila, da sem postala izčrpana.
Ljudje so se napajali z mojo pozitivno energijo in veseljem, se mi prisesali na napajanje kot pijavke in sami zacveteli, jaz pa se iztrošila. In jaz, butara, še vseeno, pa čeprav z zadnjimi močmi, pomagala.

Tretji korak je, da sem spoznala, če imam nekoga rada, res rada, bi zanj naredila vse. Sem izjemno izjemno požrtvovalna, zaščitniška in predana. In spet, to me tepe po glavi. Običajno ne dobim nazaj toliko, kot sama dam. Pa saj ok, saj ne dajem zato, da bi dobivala v zameno. Ampak vseeno tisti občutek, ko ljudje ne vidijo, koliko si jim predan, dokler je vse samoumevno in potem mogoče opazijo....ko jim nisi več.

Moja ljubezen in prijateljstvo sta marsikomu že veliko darilo, pa se nimam za neko naduto superžensko. Lepo mi je, ko to vedo, spoštujejo, so uvidevni do mene in prijazni že samo zaradi tega, da obstajam in smo prijatelji.
Ne napajam se s trepljanjem po rami, je pa lepo in fer, če dobiš nazaj toplo besedo in občutek, da si razumljen in spoštovan za vse, kar narediš za to osebo.

Problem imam s tistimi, ki se jim zdi samoumevno, da sem vedno tam, ko me potrebujejo in še več; ki ne vidijo, kako jih imam rada in kaj vse delam za njih. To lahko opazijo samo na en način; da tega ne počem več. In potem, vse lepe malenkosti, vsi izrazi ljubezni, podpore, razumevanja in prijateljstva, naenkrat zmanjkajo. Ni jih več, niso več samoumevni.

Danes se mi je porajalo vprašanje obzirnosti. Kaj pomeni biti obziren do sočloveka. Menim, da je obzirnost to, da ti sama morala ne da, da bi šel tako daleč v odnosu do neke osebe, da veš, da njo to boli. Da imaš toliko enega notranjega občutka in spoštovanja, da že vnaprej si ne dovoliš biti toliko samonaravnan, da zadovoljiš zgolj samo svoj ego, ne glede na tvoje bližnje. Obzir je beseda, ki jo lahko spontano čutiš do ljudi, ki jih imaš rad in ne počeneš stvari, ki njih žalostijo, ampak ne da ti oni to povejo, temveč ko sam to veš, ko sam to čutiš. Ko imaš notranji kompas, kaj je prav in kaj ne, kaj boli in kaj ne nekoga tvojega bližnjega.

Veliko odnosov ima zamegljene meje. Sama v take odnose ne želim vstopati in v njih vztrajati, saj ne maram, da se mi ne sanja kdo pije, kdo plača, kdo je kdo in kdo je iskren in kdo blefira. To me utruja. Ne potrebujem tega.
Imam veliko prijaznih, iskrenih ljudi okoli sebe, ki so vedno tam, ko mi je hudo in ne vidim razloga, da bi se ubadala z ljudmi, ki me ne čutijo, spoštujejo in upoštevajo.

Kar se mi je letos pokazalo je to, kako me ljudje dojemajo, ko rečem ne. Včasih tega sploh nisem znala. Kamorkoli sem bila povabljena in kdorkoli je od mene kaj želel ali pričakoval, sem šla ali naredila, pa čeprav z zadnjimi močmi.
Cel bad mi je bil reči, da ne morem, da se ne počutim, da mi ni, da se slabo počutim, itd...in hecno, najbolj me je razžalostilo to, če je kdo mene skenslal, sem razumela, če pa jaz karnaenkrat nisem bila več na razpolago, pa so ljudje stegili surlo, pa še kak svoj ego shit mi naložili v poduk.

Letošnje leto je bila trda prizkušnja, kako postavljati meje. Začelo se je iz preprostega razloga, da sem se osebno že tako slabo in izčrpano počutila, da sploh nisem mogla več normalno funkcionirati. V enem trenutku sem spoznala, da so moje meje konstantno kršene in zlorabljene, da sem zgolj instrument in bergla za nesamostojne ljudi, da sem tarča posmeha in nerazumevanja in nenazadnje, da so moje meje poteptane, ignorirane, neupoštevanje, nespoštovane, posmehovane in izigrane. Čustveno in verbalno nasilje, tiha manipulacija, polaganje besed v usta in zvračanje krivde za stvari, ki se me ne tičejo.

Sodu je izbilo dno ko sem ugotovila, da so poleg vseh kršitev mej konstantno tudi pričakovanja in da dejansko živim življenje tujih potreb, na svoje pa pozabljam.

Imam vzorec, na kateremu vedno pogrnem, to je, da ljudi, ki jih imam rada....jih imam preveč rada. In potem trpim.

Moj letošnji zaključek je, da se popolnoma osvobodim pričakovanj ljudi, kaj bi morala ter da poslušam izključno svoje potrebe, želje in občutke, ter čustva, do katerih imam vso pravico. Intucijo premalo poslušamo, ampak jo spet, saj se še nikoli nisem uštela. In zato ne poslušam več, kaj mi ljudje lapajo, nakladajo, prodajajo, temveč gledam izključno to, kako se ob njih počutim. in če občutek ni pravi, ni iskren, ni dober - nein danke.

Do tistih, ki pa se vzajemno razumemo, upoštevamo, spoštujemo in imamo radi, sem izjemno izjemno tenkočutna, pozorna, zaščitniška, predana in z vsem srcem....

Ki je že bilo zlomljeno, izdano, razlito, razočarano in skoraj umrlo, ampak sem večni optimist in izjemno zaljubljena v življenje, da bi dovolila, da se še kdorkoli igračka z mano....

Topel in sočuten december vsem, poln ljubezni in spoštovanja do sočloveka. Prisluhnite sebi in drugim.
Delajte dobra dela, pomagajte, podpirajte, povezujte se. Po počutju in zdravi pameti.
In ne - nisem pila, da take kvasim :))) Samo razmišljam.. na tak poseben dan.


Torresova