Moje voščilo - Neža

Evo na, kaj letos sem pogruntala :)

Prazniki mi prouuuuuu težijo,
zaradi dogajanja ne utegnem nč naredt,
da ne omenjam sitnosti z birokracijo,
če imam karkoli za uredt.

Na bankah gužva, v trgovinah vrste
in če kje se najde babja družba,
dobijo na blagajnah takoj počasne prste.

Zmedejo se, ker toliko treba naenkrat je naredt,
raje bi hotele samo kakšno sočno zvedt,
ma kaj čem eni trombi marini jst povedt,
če njenim vprašanjem niti ne utegnem sledt.

Kdo s kom hodi in kdo ima lep stas,
kaj je novega v modi in katera pevka ima lep glas.

In saj je res, da kupila sem nov pas,
ma kaj čem razlagat to na glas,
ali pa koliko denarja imam na banki
in če sem v zmagovalni stranki.

Delaj ženska, ker imaš gužvo,
boš že potem zmenla se s svojo družbo,
nimamo vsi časa brenčat,
saj moramo še kakšno stvar dokončat.

In ko se mi že skor če zmešt,
ker se kvant ne morem rešt,
zgrabi konstruktiven me nemir
in začnem ga zlivat na papir.

Božič je le lažna gesta,
vse več ljudi občuti kaj pomeni hladna cesta,
ob idealnih podobah srečnega družinskega kosila,
me za pravljice kar vsa volja je minila.

Preveč vidim osamljenih, da bi kdo obratno mi nakladal,
preveč od boga pozabljenih, da bi račune mi polagal.
Tudi če statistika v praksi laže,
ravno med prazniki najvišje število samomorov kaže.

Nočem vam veselih dni kvarit s takimi podrobnostmi,
sam ne morem preko tega,
kako vse samo idealno zgleda,
kaj dogaja se pa v resnici,
nihče ne upa povedat po pravici.

Ampak nisem tip, da nadaljevala z zguslanim bi vam voščilom,
vljudnostnimi frazami in klasičnim darilom.

Raje stavke malo predrugačim,
izpete verze malce bolj popačim
in vse skupaj v kuverto stlačim.

Aja in sem prav pozabila na voščilo krasno,
ma itak bi vam moralo bit že jasno,
da čeprav različni so okusi,
ne bi pisala glih vsakmu, ki mi ni po nusi   :)

OSEBNE MEJE, vol. 3 - tašča pride na obisk

Svekrva ( tašča ) dolazi u goste. Uhvati me muka i tražim priliku, da izbjegnem situaciji, pošto me još uvijekkkkk do sada uhvatila u nekom intimnom momentu, recimo nakon tuša, samo u gaćicama...ali neču više dozvoliti, da mi se biloko šunja na mom teritoru kao nekad....kad sam bila još budala...

Tako približno poslušam na račun tašč. Ne rečem, da se meni kaj takega še ni zgodilo oz. da mi je jasno, da se morajo meje natančno postaviti, ampak naj takoj razčistimo, da nimam proti tašči/taščam čisto nič osebno, gre se za razmišljanje o vlogah, ki jih imamo.

Opažam, da so v vsakdanjih odnosih zdrave meje zelo zabrisane, nejasne ter na majavih temeljih. Večkrat niti ne vemo, kaj je prav in kako postopati. No, vam jaz povem, kaj je prav :)) Hec. Povem vam, kaj vem, mislim, vidim, sumim, da je prav.

Vloga staršev je končana, ko se otrok osamosvoji, po zakonu pri 18 letih. Do takrat je bila njihova naloga, da so ga vzgojili, mu pomagali, da odraste, skrbeli zanj ter mu nudili vse, kar potrebuje, da se razvije v samostojno osebo. Investirali so vanj, da bi kaj obrodilo, ne da bi zahtevali nekaj v zameno. Od tega dneva naprej, je njihova naloga končana. To so formalnosti.

V realnosti večinoma ni tako. Vloga staršev in otrok je pomešana in nekateri starši svoje otroke smatrajo za svojo lastnino in za otroke še dolgo potem, ko so ti že odšli svojo pot. Tukaj se začnejo razne čustvene manipulacije, posebej iz strani staršev, ki so osamljeni. Otroke mečejo na finto, da jih povezuje krvna vez in da so si zaradi tega nevemkajvse dolžni. Niso! Ničesar si niso dolžni...v resnici otroci staršem niso dolžni prav ničesar. Starši so jih zavestno spočeli, prevzeli odgovornost za njihovo vzgojo in rast in to je to, case closed. Ko otroci odidejo iz gnezda, se njihova naloga zaključi.
Le vprašanje korektnega in spoštljivega odnosa je, če se bodo še naprej družili.

Kje prihaja do največjih manipulacij?

1. Ko starši pričakujejo, da jih bo otrok negoval na stara leta, kot so oni njega, ko je bil še mali piščanček. Napaka.

2. Ko starši pričakujejo, da se jih redno obiskuje. Le zakaj? Imajo svoj lajf.

3. Ko starši pričakujejo, da jih bo otrok tolažil, spodbujal, jim pomagal, jim osmislil življenje, reševal težave, vlival vero in upanje. Napaka. To je zloraba otroka. Vsak posameznik mora biti dovolj samostojen in zrel, da ne nikogar drugega lepi nase, še posebej v imenu sorodstva. Kdo je tukaj starš; mama, oči ali otrok? Pazite, da se vloge ne menjajo, ne smejo se.

4. Ko menijo, da so jim otroci nekaj dolžni že po defoltu, ker so starši. Dajte no. Taki naloženi odgovornosti lahko mirno rečete ne. Ostanete v srcu otroci, v realnosti pa v varnem zavetju na distanci, če vas starš preveč srka.

5. Ko menijo, da se je potrebno redno videvati in družiti, da je ta odnos tiha obveza že po defoltu. Ni res. Staršev si ne izbiramo, prijatelje pa in ni nujno, da je starš prijatelj. Lahko pa je. Če je valovna, razumevanje, spoštovanje.

6. Ko menijo, da imajo pri otroku prednost pred partnerjem. Napaka. Njihov otrok ima sedaj SVOJO družino, njegova pretekla je passe, preživeta. In tukaj se morajo postaviti jasne meje, kdo pije in kdo plača.

V partnerstvih se pogosto dogaja, da je mož razpet med mamico in ženo. Brezveze. Tukaj sploh ne bi smelo biti dileme.
Popkovina se prereže ob rojstvu in če se ne, to kvarno vpliva na otrokov čustven razvoj. Pojavi se premočna in nezdrava čustvena navezanost mati-otrok in simoblično sta navezana še potem, ko je otrok že odrasel. Otrok ni nikogaršnja lastnina in zato starš nima pravice vmešavanja v njegovo novo, osebno življenje. Meje tega morajo biti kristalno jasne:

1. Sin/hči ima sedaj SVOJO, novo družino.

2. Na prvem mestu je njegov partner, nato njegovi otroci, nato dolgo nihče.....in potem po počutju. Prijatelji, starši,   sorodniki.

3. Nikoli ne sme prihajati do nejasnosti v odnosu tašča-snaha ali nedajbože celo kakšnega tekmovanja, katera je boljša v osnosu do njenega otroka/njenega partnerja. Katero bo imel raje. To sploh ni debate, tekmovanja ne obstajajo. Otrok/sin mora biti toliko čustveno dozorel, da mu je jasno, kje je od koga mesto in komu daje prednost pri odločitvah o skupnih načrtovanjih. Ni samoumevno, da se pretekla družina meša v njegovo sedanjo družino ali da ji celo daje prednost. Ne.

4. Odraslemu sinu mama ne nadzira, kaj počne, s kom počne, se meša v njegovo intimo, skrbi zanj kot da je star 5 let, ne kupuje mu osebnih stvari ( to mora on sam ), ne ve osebnih detaljlov, ne zanima je njegov intimen in oseben odnos s partnerjem, ne pere intimnega perila svojega otroka in njegovega partnerja v dobesednem in prenesenem pomenu, ne dela prav nobene stvari, ki je otrok kot odrasla odgovorna oseba ne bi zmogel početi. Eno je pomoč, drugo je obveza, tretje pa nadzor ali podpiranje nesamostojnoti. Ponavljam, zdrav odnos zahteva zdrave meje.

Ste razumeli, ne?

Jaz - partner - moja družina.............................nihče..............................nihče..............................nihče...........................
in po stoletju še kak prijatelj, sodelavec in pretekla družina,

In če temu ni tako imate ženske utemeljeno pravico, da večnega otroka seznanite z dejstvi in pospešeno odraste.
Ste njegova enakovredna partnerka, ne nadomestna mamica in vzgoliteljica,


Torresova

OSEBNE MEJE vol. 2 ( Neža )

 

Nadaljujem s temo osebnih mej, saj se mi zadnje čase porajajo
vsakodnevne priložnosti, kako ohranjati zdravo mero in zdravo mejo.

Nekateri ljudje mislijo, da so zadeve kar preprosto samoumevne. Da so
odnosi samoumevni. Da se lahko ušunjajo kamorkoli in kadarkoli ter si
prisvajajo pravico za reči, narediti ali zahtevati karkoli se jim
sprdne. Grem kar po vrsti:






1. Meja jaz-ostali:

Prva osebna meja je meja človeka samega.Vsak si mora biti najprej sam na prvem mestu, nato njemu recimo ljubljena oseba, nato dooooooooollllllllllllllgooooo oooooooooooo nikogar in šele nato ostali.Vsak mora poskrbeti zase, da so njegove meje jasne, da tudi drugim

pove, do kje smejo, da je zaščiten pred gnojnico drugih, ki bi mu jo polivali po glavi, da ne prevzema krivde za stvari, ki se ga ne tičejo
in da ne dovoli, da se mu polaga besede v usta. Niti da je strelovod za partnerjeva ali tuja čustva, da je lutka, ki se ga šeta, predmet posmeha ali debilček, ki si ga vsi privoščijo. Drugim moramo dati natančno informacijo, kaj si lahko dovolijo, kako lahko govorijo z nami, česa si ne smejo privoščiti nikakor in kaj sledi, če so meje
kršene. Ne nasedajte tihim manipulacijam, prelaganju odgovornosti in
vlogi grešnega kozla. Ljudje, s katerimi ste v odnosu, naj bodo z vami
uvidevni, spoštljivi, izbirajo besede, dejanja in si ne dovolijo iti
predaleč. Ko se katerakoli od teh zahtev prekrši, sledi pogovor, če ta
ne zadošča, ukrep. Ko pa se stvari ponavljajo ali gredo total
predaleč, se meja postavi višje, osebo pa postavi na hladno, na
distanco, če pa ne razume ali upošteva - ajd čao, čus bus, adijo piši
mi, get lost...you idiot.

2. Meja jaz-partner
To je še posebej spolzek teren in priložnost za rast, saj hitro izgubimno kompas in mejo pri osebi, ki jo ljubimo.Zakaj? Nevarno je, da se zlijemo, pa tudi, da za osebo, ki jo imamo izjemno radi, žrtvujemo sebe. Jaz sem tak kaliber in iz izkušenj lahko povsem, da to vodi v propad. Slepo predan odnos do partnerja ni dober v prvi vrsti zato, ker izgubiš sebe, izgubljaš se v drugem, postajaš on, iz tebe govori on, mozak imaš opran in izgubljaš nadzor, kdo sploh si...obolim, ko vidim ženske, ki govorijo kot da bi poslušala njihovega partnerja...kriza. To so ženske brez hrbtenice, brez samozavesti, ne cenijo se, sebe napajajo s partnerjem in hkrati se mu zalimajo za vrat in sumim, da ne pustijo dihat...iz strahu, da jih ne
bi zapustil. Tale varianta je absolutno že v začetku zgrešena in vodi zgolj v depresijo, sitnobo, posesivnost, konflikte.

Drugo je to, da čeprav si v vezi, je vsak od partnerjev samostojna celota. Lepota veze je v tem, da se povezujeta, spodbujata, podpirata, upoštevata, hecata, sta skratka v prvi vrsti prijatelja, na temu pa je
zgrajena še ljubezen. Spet je meja pred izgubljanjem v drugem zelo tanka in izjemno moramo
biti pazljivi, da nas partner ne posrka...s svojimi željami, zahtevami, potrebami, nezrelostjo, subtilno
manipulacijo in s svojimi nerazčiščenimi težavami iz preteklosti ( ali sedanjosti ). Mi smo njegov ENAKOVREDEN partner, s katerim sodeulje, ne njegova bergla, nadomestek, plan B ali backup...ne. Nismo samoumevne, nismo kr ene leve, ko vsi odpadejo in nismo nadomestne dojilje,
mamice, psihologinje, maserke, kurbe, ljubimke, kuharce, čistilke, služabnice, priležnice, učiteljice, terapevtke. Za to obstajajo profesionalci, naša naloga je samo - enakovredna partnerica. Princeska, kraljična, taprva, pred vsemi. Ostale naj plača, če skrbi zase.

V skupnem domu se obnašava enakovredno, sodelovalno in vzajemno - ali nič. Nobena ne sme izgubljati svojega dragocenega časa zanj, medtem ko on bulji TV, luta naokoli ali popiva s prijatelji ter ne da doma kolpa od sebe, samo serje in pušča kaos za sabo. Od vsakega čas je dragocen
in ženska ni prav nič manjvredna od moškega.

Druga stvar v partnerskem odnosu je ta, da najprej na prvem mestu je vsak sam, nato partner, nato doooooooollllllgo nikogar. Zunanji svet je popolnoma v drugem planu med dvema, ki se ljubita. Zunanji svet se prilagaja njima, ne onadva zunanjemu svetu. Kdor ne pozna lastnih mej, se hitro znajde na tujem. Vzgojeni smo bili, da so nekateri odnosi samoumevni, da se mora starše spoštovati, da se mora....joj joj, kar glava me boli, kako smo bili za ene stvari vzgojeni s popolnoma opranimi možgani, le da kimamo in dovolimo nad sabo čustveno, verbalno ter spolno nasilje, izkoriščanje, manipulacijo in odvisnosti. Partnerski odnos je odnos ljubezni, povezovanja...vsak dan sproti, ne samoumevno. Če veš, kako se povezati s svojim partnerjem, uporabljaš psihologijo in manipulacijo. Pristen odnos je gradi in razkraja iz trenutka v trenutek.Če partnerja spoštuješ, mi pustiš dihati, mu pustiš njegov lajf, da dela, kar si želi, kar ga zanima, te dejansko sploh ne briga, kaj počne v svojem lajfu, zanima te le, kakšen je v odnosu do tebe in kako se z njim počutiš. Imaš ga za celostno bitje, s svojim življenjem, ne
omejuješ ga v temu s svojimi forami in provokacijami, potrebami in željami, ampak ga imaš zgolj zato, ker ti je všeč tak, kakršen je, ker ti je z njim lepo in ker ga spoštuješ. Ne ker se od njega česa nadejaš. Ne ker ti je z njim bolje kot če bi bil sam. Ne ker ti dela usluge. Ne ker skrbi zate, ker se tebi ne da. Ne ker ti naredi vse, kar sam ne moreš, znaš, želiš. Ne ker bi na njemu izživljal svoje travme in projekcije. Ne ker ti poteši tvoje želje in potrebe. In še najmanj zato, ker ti je glupo biti sam, ker ne znaš biti sam, ker nujno potrebuješ nekoga ob sebi, da se definiraš, da se počutiš vreden, da ima tvoje življenje sploh smisel. Če vsak pri sebi nima jasno, kakšno je njegovo osnovno in prvo poslanstvo na tem svetu, bo
partnerja zgolj zlorabil, da skozi njega doseže te svoje želje...kar je čisti egoizem in perfidna zloraba pod krinko ljubezni.

Pazite se tihih manipulacij, še posebej zato, ker so pod krinko dobrote in ljubezni zavite v celofančke, darila in penteljce...in nazadnje po letih truda spoznate, da ste bile zmanipulirane, izkoriščane, prevarane, nespoštovane in samoumevne....kar si definitvno ne zasluži prav nihče. In če so vaša čustva zanikana,
posmehovana in neupoštevana, ter vam celo naprti kakšno psihozo je čas...ne da greste k psihologu, da gre on k psihologu. Zakaj? Ker je znano, da se moški bojijo ženskih pristnih čustev, saj
so vzgajani v močne mačote z masko Supermana na faci, kjer ni prostora za ranljivost, žalost, nemoč. Ženska ima pristnejši stik s svojimi čustvi in šibki moški se tega bojijo kot hudič križa ter jo hitro
okličejo za ponorelo otročjo  tepko, kot sebe za nedoraslega otročaja, nesposobnega za soočanje z lastnimi nedoraslimi in zatiranimi čustvi tokom vzgoje.

3. Tretja stvar je vpletanje tretje osebe v partnerski odnos. Na tem sploh ne bi na dolgo in široko polemizirala, ker so stvari kristalno jasne; osebi, ki se ljubita, spoštujeta, itd, dajeta prednost zgolj drug drugemu. Partner ima občutek za drugega, kaj si želi, ima nek notranji kompas ter obzir, kaj drugega boli, razmišlja o partnerju, se vživlja v njegova čustva in ne počne stvari, ki ve, da partnerja bolijo. Ljubezen je, ko ti je za partnerjeva čustva toliko zelo mar, da pustiš svoj ego trip in narediš tako, da ne prizadaneš partnerja, četudi se s tem odrečeš delčku svoje želje. Nihče se ni rodil usojen drugemu, noben par si ni usojen, vsak je z drugim zato, ker si to želi in se za to potrudi, ker se je za to odločil, ne ker je usoda taka. Partner, ki mu slika o vas ni jasna in flirta naokoli ter si svoj mali ego napaja in tolaži s hvalisanjem drugih in letanjem iz cveta na cvet, lahko tudi samo čustvenim varanjem, ni vreden ženske, ki ga resnično ljubi. To je do nje hinavsko, nespoštljivo ter povsem podlo, tak tipček je že po defoltu za odpis in ni vreden niti, da ga kužek polula. Ko sem bila sama nekoč prevarana, me je zadelo direkt v srce in me zlomilo. Vsa ljubezen, ki jo nekomu daš, je prezrta in počutiš se izdan in gol, pade ti samozavest in izgubiš tla pod nogami. Takrat mi je postalo jasno, da nikoli nikoli v življenju ne bom
nikomur več: nadomestek, kurba, druga violina ali tazadnje kolo....ali prva, edina ali nič ter absolutno raje sama kot s čustveno nezrelimi pohabljenci.


Ženske - poskrbite zase. Se nadaljuje...

Torresova

OSEBNE MEJE vol. 1

Ta december je čaroben. Poln testov in lekcij, predvsem pa preizkušenj, koga poslušati in upoštevati.

Večino življenja sem preživela z razdajanjem sebe in občutki krivde, če nisem komurkoli bila na razpolago, kadar si je zamislil. Če nisem pritekla takoj. Sem tip, ki spusti vse iz rok in laufa kamorkoli za ljudi, ki jih imam rada.
Ker jaz če imam koga rada, bi zanj naredila vse. Kaj pa vem, tak kaliber sem. Kar me tepe po glavi že lep čas.

Najprej sem opazila, da ljudje pričakujejo, da sem vedno faca in spijam šale, da sem dežurni norček in da je v družbi z mano pozitiva in brezplačna komedija. Drugi me imajo za psihoterapevtko, ki požira njihove probleme in kima ( največkrat potrebujejo samo to, poslušalca ), včasih celo kdo mnenje. Kdaj sem tudi osebni guru, včasih vzgojiteljica, največkrat prijateljica. Bila sem tudi že mama za otroke, ki jih mama osnovnih zadev ni naučila, ko bi morala. Ampak tej vlogi se absolutno odrekam, saj bom imela svoje otroke. Včasih sem tudi strelovod.
Kar je ok. Mi ni problem. Motit me je pa začelo, ko sem ugotovila, da sem marsikomu zadnja kurba. Da razložim; ko gre ljudem kul, jih boli patak zame. Ko pa se kje zataknejo, sem jaz vedno tasigurna pomoč. Ki bo vedno tam: ukrepala, poslušala, požirala, kimala, pomagala. Namesto prva violina, zadnja violina.

Ok, to sem spoznala, lekcijo dobila, idemo dalje. Drugi korak je ta, ko sem opazila, da sem postala izčrpana.
Ljudje so se napajali z mojo pozitivno energijo in veseljem, se mi prisesali na napajanje kot pijavke in sami zacveteli, jaz pa se iztrošila. In jaz, butara, še vseeno, pa čeprav z zadnjimi močmi, pomagala.

Tretji korak je, da sem spoznala, če imam nekoga rada, res rada, bi zanj naredila vse. Sem izjemno izjemno požrtvovalna, zaščitniška in predana. In spet, to me tepe po glavi. Običajno ne dobim nazaj toliko, kot sama dam. Pa saj ok, saj ne dajem zato, da bi dobivala v zameno. Ampak vseeno tisti občutek, ko ljudje ne vidijo, koliko si jim predan, dokler je vse samoumevno in potem mogoče opazijo....ko jim nisi več.

Moja ljubezen in prijateljstvo sta marsikomu že veliko darilo, pa se nimam za neko naduto superžensko. Lepo mi je, ko to vedo, spoštujejo, so uvidevni do mene in prijazni že samo zaradi tega, da obstajam in smo prijatelji.
Ne napajam se s trepljanjem po rami, je pa lepo in fer, če dobiš nazaj toplo besedo in občutek, da si razumljen in spoštovan za vse, kar narediš za to osebo.

Problem imam s tistimi, ki se jim zdi samoumevno, da sem vedno tam, ko me potrebujejo in še več; ki ne vidijo, kako jih imam rada in kaj vse delam za njih. To lahko opazijo samo na en način; da tega ne počem več. In potem, vse lepe malenkosti, vsi izrazi ljubezni, podpore, razumevanja in prijateljstva, naenkrat zmanjkajo. Ni jih več, niso več samoumevni.

Danes se mi je porajalo vprašanje obzirnosti. Kaj pomeni biti obziren do sočloveka. Menim, da je obzirnost to, da ti sama morala ne da, da bi šel tako daleč v odnosu do neke osebe, da veš, da njo to boli. Da imaš toliko enega notranjega občutka in spoštovanja, da že vnaprej si ne dovoliš biti toliko samonaravnan, da zadovoljiš zgolj samo svoj ego, ne glede na tvoje bližnje. Obzir je beseda, ki jo lahko spontano čutiš do ljudi, ki jih imaš rad in ne počeneš stvari, ki njih žalostijo, ampak ne da ti oni to povejo, temveč ko sam to veš, ko sam to čutiš. Ko imaš notranji kompas, kaj je prav in kaj ne, kaj boli in kaj ne nekoga tvojega bližnjega.

Veliko odnosov ima zamegljene meje. Sama v take odnose ne želim vstopati in v njih vztrajati, saj ne maram, da se mi ne sanja kdo pije, kdo plača, kdo je kdo in kdo je iskren in kdo blefira. To me utruja. Ne potrebujem tega.
Imam veliko prijaznih, iskrenih ljudi okoli sebe, ki so vedno tam, ko mi je hudo in ne vidim razloga, da bi se ubadala z ljudmi, ki me ne čutijo, spoštujejo in upoštevajo.

Kar se mi je letos pokazalo je to, kako me ljudje dojemajo, ko rečem ne. Včasih tega sploh nisem znala. Kamorkoli sem bila povabljena in kdorkoli je od mene kaj želel ali pričakoval, sem šla ali naredila, pa čeprav z zadnjimi močmi.
Cel bad mi je bil reči, da ne morem, da se ne počutim, da mi ni, da se slabo počutim, itd...in hecno, najbolj me je razžalostilo to, če je kdo mene skenslal, sem razumela, če pa jaz karnaenkrat nisem bila več na razpolago, pa so ljudje stegili surlo, pa še kak svoj ego shit mi naložili v poduk.

Letošnje leto je bila trda prizkušnja, kako postavljati meje. Začelo se je iz preprostega razloga, da sem se osebno že tako slabo in izčrpano počutila, da sploh nisem mogla več normalno funkcionirati. V enem trenutku sem spoznala, da so moje meje konstantno kršene in zlorabljene, da sem zgolj instrument in bergla za nesamostojne ljudi, da sem tarča posmeha in nerazumevanja in nenazadnje, da so moje meje poteptane, ignorirane, neupoštevanje, nespoštovane, posmehovane in izigrane. Čustveno in verbalno nasilje, tiha manipulacija, polaganje besed v usta in zvračanje krivde za stvari, ki se me ne tičejo.

Sodu je izbilo dno ko sem ugotovila, da so poleg vseh kršitev mej konstantno tudi pričakovanja in da dejansko živim življenje tujih potreb, na svoje pa pozabljam.

Imam vzorec, na kateremu vedno pogrnem, to je, da ljudi, ki jih imam rada....jih imam preveč rada. In potem trpim.

Moj letošnji zaključek je, da se popolnoma osvobodim pričakovanj ljudi, kaj bi morala ter da poslušam izključno svoje potrebe, želje in občutke, ter čustva, do katerih imam vso pravico. Intucijo premalo poslušamo, ampak jo spet, saj se še nikoli nisem uštela. In zato ne poslušam več, kaj mi ljudje lapajo, nakladajo, prodajajo, temveč gledam izključno to, kako se ob njih počutim. in če občutek ni pravi, ni iskren, ni dober - nein danke.

Do tistih, ki pa se vzajemno razumemo, upoštevamo, spoštujemo in imamo radi, sem izjemno izjemno tenkočutna, pozorna, zaščitniška, predana in z vsem srcem....

Ki je že bilo zlomljeno, izdano, razlito, razočarano in skoraj umrlo, ampak sem večni optimist in izjemno zaljubljena v življenje, da bi dovolila, da se še kdorkoli igračka z mano....

Topel in sočuten december vsem, poln ljubezni in spoštovanja do sočloveka. Prisluhnite sebi in drugim.
Delajte dobra dela, pomagajte, podpirajte, povezujte se. Po počutju in zdravi pameti.
In ne - nisem pila, da take kvasim :))) Samo razmišljam.. na tak poseben dan.


Torresova

Tale DECEMBER :) 

Vedno znova in znova me vrže. Všeč so mi vse te lučke, vsa ta romantika, mrzel zrak in topli čajčki, nasmejani obrazi, gneča v mestu, vonj po piškotkih, marcipanu, vaniliji, cimetu in grogu, objemi, zavita darilca, okrašene smrekice, sneg - obožujem december.

Da sem kičasta - ja sem ja, pa kaj. Rada sem kičasta, obožujem to. Da ni moderno oz. v skladu z modo :) z veseljem se požvižgam na družbeno sprejete norme in pravila - le zakaj bi mi neke namišljene vrednote krojile vsakdan in praznik. Ne hvala - hvala za rože. Rada sem samosvoja!

December 2012 je zame popolnoma nor mesec, mesec sprememb, presenečenj, novih začetkov, ljubezni in vsega lepega.



4. 12. 2012 je bil moj najlepši dan - sama sebi sem dokazala da Zakon privlačnosti in Zakoni Skrivnosti delujejo. Ko si tako zelo močno želiš, da se ti nekaj uresniči, se vse zgodi tako kot se mora, vsi puzli se zložijo in zgodi se to ter tako, kot si si želel. Prvič v življenju, ko sem že skoraj obupala, ampak še vedno verjela, da tudi mene nekje čaka sorodna duša, sem spoznala kaj pomeni biti ljubljen in kaj je ljubezen v polnem pomenu besede in dejanj. Popolnoma se mi je spremenilo življenje oz lahko rečem, da sem se vrnila v življenje. Zdaj vem zakaj, vez čemu, vem za koga - vem da je mogoče, vem da sem na poti mojih sanj, ker se uresničujejo iz dneva v dan. Zahvalim se lahko vesolju in svoji intuiciji, da sem jo poslušala in šla za njo ne glede na to, kam in kako me je usmerjal razum. Imeti sorodno dušo v partnerju je nekaj nepopisnega, ne da se opisat, ne da se razložit, lahko le občutiš.

14. 12. 2012 je bila druga postaja v tem decembru. Od 14. 12. 1982 je pretiktakalo 10958 dni je, ko sem začela mešati štrene na tem svetu, natančneje na planetu Zemlja. Kje, kako in kako dolgo sem pletla življenje na drugih planetih, se pa ne spomnem :), no, ne morem vam povedati :) Ta dan sem preživela tako, kot sem si vedno želela - v družbi najljubših ter najpomembnejših oseb zame: partnerja in moje družine. Kot sem si rekla in zadala - "Za 30ti rojstni dan bom v svoji najboljši formi."- tako sem uresničila. Večer je bil nepopisen. V domači kuhinji, kjer sem odraščala, kjer sem preživela najlpeše trenutke v krogu družine in prijateljev, smo nazdravili še na najmanj 3x toliko :) na obilo zdravja in ljubezni - to je to kar si največ in najbolj želim. Moja družina je na ta dan spoznala moj razlog za srečo - njega. Kar mi je bilo najlepše - sprejeli so ga z odprtimi rokami in srcem. Še en dokaz, da sem imela prav, ko sem šla za srcem.  V novo jutro sem se zbudila v objemu in z nasmehom, doma.



17. 12. 2012 je izšla šesta knjiga Igorja Omerze in četrta, pri kateri sem sodelovala. Kot na vse ostalo, sem tudi na Igorja Omerzo naletela z razlogom. Zadnjih 8 let delam z njim. Priložnost sodelovati in se učiti se od tako velike osebnosti, nima vsakdo. Vsela sem, da sem tudi tukaj poslušala svoj notranji glas, svojo intuicijo ter ji sledila ne glede na vse. V teh letih z njim sem se naučila več kot kdaj koli prej, spoznala veliko ljudi, videla in obiskala ogromno večjih in manjših mest, delala različne stvari in našla prav tisto, kar rada počnem. Ni bilo vedno lahko, a je bilo vredno. Cenim vsako sekundo, ki mi jo je podaril, da sem postala to kar sem in da mi je omogočeno, da se razvijam še naprej in v tem uživam. Najnovejša njegova knjiga nosi ime 88 STOPNIC DO PEKLA - Kako je Zemljaričev Janez ugrabil Bato Todorovič. Dvorana Slovenske matice je komaj, z odprtimi vrati, sprejela 180 ljudi, ki so pozorno poslušali predstavitev knjige iz strani pisatelja Igorja Omerze, urednika Mohorjeve založbe Celovec Hanzija Filipiča, odvetnika Bate Todoroviča Slavkota Krgoviča in njegovih še živečih sorodnikov, hčerke. Po koncu predstavitve so padala vprašanja, razvila se je konstruktivna debata, nastal je konglomerat mnenj, odgovorov, kritik ter vzpodbudil cikel večerov in predstavitev knjige po Sloveniji, Italiji, Avstriji in Srbiji. Razgibano bo to leto. Pa ne samo to. V polnem zagonu je priprava nove knjige na temo Odbor človekovih pravic, na popolnem začetku pa je knjiga z ekstravagantnim, provokativnim, a hkrati popolnoma realističnim naslovom - Slovenija Udba Land. Več pa vam ne povem :)

21. 12. 2012 je bil za nekatere dan konca, zame pa dan novega začetka, novega rojstva. Ne samo zame, ampak tudi za mojo kolegico Nežo, bolje rečeno za mojo soustvarjalko :) Odprli sva blog TORRES & FALLER. Zakaj blog? Enostavno sva si zaželeli, še preden sva se spoznali na 4 oči, to zgodbo vam še enkrat povem, nekaj več kot le prostor za kratek post v KnjigiObrazov (FaceBook). Seveda je blog le začetek, v fetusu so že nove ideje in projekti, a za enkrat naj varno plavajo in se razijajo v zavetju trebuha, naj se napajajo skozi popkovino in naj udobno ležijo na posteljici. Vse kar vam lahko prišepnem na uho, no - če berete, potem moram reči na oko :), je to, da se bodo ideje in projekti začeli rojevati prej kot čez 9 mesecev. Neža, to nisi vedla, a veš sedaj - hi hi hi hi hi :) tudi jaz ima tebe rada ja :) če mislite da sem nora, vam moram povedati, da sva obe res popolnoma drugačne, odštekane, vsaka po svoje, a skupaj sva najboljši tim. Koncept najinega bloga je - VSE :) vse kar je lepo, vse kar si zasluži pozornost, vse kar je pozitivno, vse kar je potrebno kritizirati, vse kar najo zbode in vzpodbudi, no, da ne naštevam več - vse. Ne bo standardne oblike, enkrat urejam blog jaz, enkrat Neža, sploh nimava pravil, vse kar je najino pravilo je, da se počitiva ob tem kar piševa in ustvarjava, odlično in onstransko.

24. 12. 2012 je danes in to je dan Božičnega večera. Grem oz greva domov k meni na Kozjansko. Kar pa je najlepše - domov bova Fallerjem peljala živo darilo. Mucki, ki potrebuje pomoč oz nov dom, ji bom to tudi omogočila. Na Božični dan, se pravi jutri, pa bova s partnerjem in mamo od sestrinega fanta, razveselila par družin ter jim podarila skrivnostna darilca (obleke, igrače, ....).

Na koncu vam vsem skupaj želim, da odmislite vse kar vas teži, obremenjuje in duši. 90% vseh skrbi se nikoli ne zgodi, so le v vaših glavah in vas strašijo tja v tri dni. Zaprite oči in si narišite kar si želite, kakor si želite in naj vas to pelje v leto 2013.
Obkrožite se z ljudmi, ki jih imate radi, s katerimi se radi smejite in ki so pozitivni. Naužite se pozitivizma od njih, preberite najine poste in se smejte kolikor se da, seveda iz srca.

Pa lep Božič ;)






                                                                                                                                                 Fallerjeva

Tradicionalno s sodobnim - greh, prežitek ali le aplikacija etnoloških elemntov v sodoben način življenja

Priznam - v užitek mi je sest na sedežno, se zavit v dekco, si dat poleg čajček in zdravo čokoladko ter se potopit v sve-tove, ki mi jih ponujajo razno razne knjige. Ne rada si jih sposoja, ker potem vedno plačujem zamudnino. Pa še nekaj - če si knjige sposojam, ne morem čečkat po njih, vedno si kaj zapišem, dopišem, pobarvam, komentiram, .... tako pač berem. That's me. Zato knjige večina kupujem in s časoma se jih nabere kar nekaj.
Tale smrekca je lih pravšnja zame in za moj bralni kotiček.
Všeč mi je, ker točno pokaže, kdo in kaj sem :)

BookChristmasTree it's just me.  

Tablo in kredo - ja to hočem imeti doma. Nekje v dnevnem prostoru, nekje, kjer jo vidijo vsi,  kjer je vsem na dosegu, da lahkovsakdo napiše kaj nanjo. P atakšno veliko, da lahko malo ustvarjam na njej, malo rišem malo pišem - nadvse primerna za voščila in čas Božiča. 

Hmm, lahko da mi celo Božiček nanjo kaj napiše :D :) 

Lepenka, bambusove palčke, steklo, špaga, šibice, pokrovčki, pluta, časipos, žičke in žice, vejice, deščice, volna ........pa še kaj bi se našlo doma. Vsakdo ima malo ustvarjalne žilice, vsakdo ima malo časa, pa če hočete imeti tako kot nima nihče - voalaaaaaaaa :)

Obožujem, ko vse napacam in namažem, ampak na koncu :) oh ja, to kar nastane je neprecenljivo! juhuuuuu

Perlice - volnene, lesene, steklene, plastične, ......vseeno kakšne, samo da so pisane.  Naredijo čisto čisto posebno vzdušje - pravljično, toplo, prijetno, zaljubljeno, zapeljivo, igrivo.
Ali ste sploh pomislili na to? Ne ane, pa tako presprosto je. Na špagico nanizajte bunkice, lahko enake velikosti, lahko popolnoma različne, iz enakega ali različnega maeriala, nobarvne ali pa pisane. Vseeno. Važno da je všeč vam in da ste navdušeni nad tem, kar ste ustvarili. 

Letos sem celo pisala Miklavžku.

Ne vem sicer, kaj je tastari škripec prebral, ampak na koncu je moj tamali dobil polne vrečke trikrat zapored, jaz pa figo v žepu, beri nič. ( še fige ne ) Dobro ajde, ni šlo v prvo, gremo v drugo.



Pišem Božičku pred par dnevi, mi odpiše: " Neži, letos slaba. Ne da se mi več naokoli kolovratit in glumit frajerja, vreče mi hrbtenico ubijajo, pa tudi težko se v dimnike tlačim s tem vampom. Star sem, ne da se mi več. Še leto imam do penzije in se mi ne da nobenemu več dokazovat, v rit lezti ali usluge delat, temveč vse po liniji najmanjšega odpora. Še tako vprašanje, če dobim penzijo, o božičnici lahk sam sanjam, regresu itak. Piši Dedku Mrazu, ta ima še dve leti. "

Halo? Urka, vidi na. Še Božiček ni več to, kar je bil. Nč, bom pisala Dedku Mrazu.

Dragi Dedek Mraz. Želim si mir na svetu in da otroci v Afriki ne bodo nikoli več lačni. Ne ne, nisem Miss Slovenije, sam pravim. Prinesi mi karkoli, sam da ni ropotija. Ne prenesem krame, ta šara po stanovanju ovira pretok pozitivne energije. Z novim letom želim odnesti iz lajfa vse, kar mi ne služi in dati prostor novim stvarem. Mal osebnega in konkretnega feng shuija. Lahk mi prineseš čigume Bazooka, če jih najdeš v kakem mini marketu na Hrvaškem. Vidla sem jih nekje blizu Umaga, tam na glavnem križišču levo, pa potem takoj na desno in do konca.
In od Podravke Slivov pekmez. In figove štrudlice in aja aja, Evrokrem in Zdenka sirčke. A še obstaja jogurt v tisti kartonasti piramidi in mleko za prevreti? No ajde, lahk še to. Pa sladoled v fuzbalski žogici. Aja ne, to se bo stopilo. Ok, ni treba, ti pogledam skozi prste. Imaš kako majčko Crvena Zvijezda? Ali pa jopico Adidas, tiste retro, tastare. Trak za v lase in okol roke, za švic. Veš tako, kot je imel Boris Becker. In šumečo trenerko. Ne ne, ne za pusta, za zdaj. Čaki, kaj še. Ej, si upaš na skrito it do Damijana Murka in mu dat žabo v nabiralnik? Daj, plis, saj ne bo vedel, da sem te jaz poslala. Imaš tanov CD od Fredija Milerja? Ne ne, ne rabim, sam vprašam.  Čaki, kaj še...am...aja, mimogrede, pa dej, a mi lahko poveš, kako se ti sploh da izpolnjevati vse te želje? Pa kaj je temu folku, sam neki bi hotli imet, a ne dajo kolpa od sebe. Vsi bi nekaj imeli imeli imeli, kaj bi pa za to naredili? Se vprašaš kdaj?

Ma ne vem lej....kdaj se mi zdi, da se definiramo s tem, kaj imamo, ne pa, kaj smo. Imeti namesto biti. Da sem jaz Dedek Mraz bi se mi utrgalo, ko bo brala te spiske. In že tamali šmrkavci kake imajo to želje, omg! Iz leta v leto so bolj razvajeni in zahtevni, opaziš? Jaz sem bila vsa srečna, ko sem dobila gnilo pomarančo in paketek Pez bonbonov in Ronhi, zdaj pa če ni bazena za Barbie, I phona ali tanovih kopačk, to je surla do Švice. Eno božjo palco jim raje prinesi. Dedi, je opcija, da greš najprej v hišo od Mete, vzameš kak parfum in prineseš k nam? Saj ne bo vedla, tolk jih ima. Ej Dedek, tebe tudi kaj boli hrbet? Mene nič, haha, pa sem te! :) Si mislu, a? HA! :-)

Veš kaj, bom zaklučila. Če prideš, sem ti v hladilniku pustila riževo mleko in pirine piškote, sam ne vem, če to ješ. Lahk komu daš, kar vzemi. Nam ne grejo, to sem čist mimo ustrelila. Brez okusa so, nikakvi.

Dedek, še neki. Ti lahk povem en vic? Vpraša cigo v lekarni: Daaan, imate prašek za bolhe? Lekarničarka: kaj imate, psa ali mačko? Cigo: Ne, bolhe. Haha, dober, ne? :-))

Pazi nase, na jelenčke, pobožaj Rudolfka namesto mene in en velik objemček in lupček ti pošiljam in aja, daj veš kaj, če je možno, v nedeljo je Loto....daj plis, zavrti številke tako, da bo moja kombinacija. Hvala, zlat si, se ti oddolžim. Čusbus! Neži.

                                                              

                              

p.s. Joj, pozabila sem ti reči. Nimam smrekce. Recesija. Sem nastavila samo tisto dišečo smrekco za v  avto, tazeleno, visi dol iz lustra, kar pod tisto daj. Thanks.

  

December - pustite si biti kičasti :) pustite si biti vi!

Ker sva ta blog dve - se moram predstavit še jaz oz drugače rečeno, vzela si bom pravico, da se predstavim tudi jaz :) 

Nisem dolgo na plenetu Zemlja - danes teče tretje desetletje in sedmi dan. Glede na to, da je čas relativen in subjektiven :) niti točno ne vem kje sem, a imam občutek, da nekje na začetku svoje poti.

Kot mlado bitje, spadam v vrsto Homo Sapiens, nimam obstanka in ne maram rutine. Zato vsak dan začnem drugače, drugje in z drugimi ljudmi.

Rada se vrtim v gospodarstvu, politiki, antropologiji in psihologiji, da pa je vse bolj dinamično, je uvertura vsega šport.

Ne ustavljam se pred oviram ali prepadi, ker vem, da je so le navidezna bariera, ki jo je lahko vsak premaga, če si le to tako predstavlja. Zame ni nemogočega. Ne živim za včeraj ampak za danes in za jutri in za prihodnost. Preteklost je zame le vreča izkušenj in dogodkov, ki so me izblikovali v osebo kakršna sem. Ko kaj potrebujem, pobrskam po njej, privlečem na dan kaj uporabnega, se iz tega kaj naučim in švignem v prihodnost.

Kaj delam? V bistvu živim - ne ločujem dela in prostega časa, ker zame je vse le način življenja v katerem neizmerno uživam.

V mojem dnevnem pohodu najdete cartanje z dragim, kavico, časopis, čvek, sprehod, kosilo, sestanek, vožnjo, lepa mesta, deželo, mačke in pse, kosilo, zabavo, fitnes, fitclub, avte, otroke, dobrodelnost, akademske debate,.......- ni da ni - vsak dan je nova mavrica.

Kaj še bo - ne vem. Vem le, da bom tale 21sti preživela :) vem da bo še veliko. Če ste enakega mnenja, ostanite z nama, berite, pedlagajte, komentirajte, se nama pridružite in še kaj nam bo prislo na pamet - domišljija je neomejena galaksija.


Vse ima svoj namen, tako vi, tako jaz, tako Neža in tale blog ;) Ko verjameš in čutiš - ja, potem se začne dogajati tisto, kar imenujemo nemogoče ali čudeži :) ;) :*

                                                                                                             Urška Faller

KDO SEM ? NEŽA

Nemam sliku, ali najlepša sam, majke mi :-)


Če bi začela brati od kogarkoli blog, bi se najprej pozanimala, kdo ta oseba je. Zato se mi zdi lepo in prav, da se tudi sama predstavim širšemu občinstvu in že vnaprej hvala za aplavz. Ne bom pa trikrat prišla na oder.
Da se še vnaprej zmenimo. Nisem tip, ki se napaja na hvalisanju.

Smešno, kako bi se lahko opisala z dosežki in fakti. Eeeeeeeeeee, neču! Ma koga to briga, vas lepo prosim.
Letos sem dopolnila 30 let, v tem času marsikaj doživela, pa aja, najprej sem se celo rodila, da se je vse skupaj sploh lahko začelo.

Uradno so mi nalepili datum 4.1. 1982, ampak vprašanje, komu še danes verjeti. Čas je arbitrarna stvar, jaz pa tudi še redko komu sploh verjamem. Zaupam pa sploh težko.

"Kdo sem" zame ni tisti duhovni stavek, ko človek išče sam sebe in ta jajca. Ojoj, ok, tudi to smo dali čez, vsa tista patetika okoli " najti sebe " " stik s sabo" "iščem se", itd, ampak najlepše mi je vedeti, po vseh teh iskanjih in poteh, da je resnica tako preprosta in najraje sem čisto preprosta nasmejana punca, prijetna, topla, iskrena, iznajdljiva, prijazna, dostopna, dobra...tako, lastnosti, ne nalepke.

Zelo sem vesela, kako pospešeno rastem, iz dneva v dan, se poslušam,sledim sebi in svoji intuciji, sem radostna, se smejim, krohotam, kvasim bedarije in se ne obremenjujem z budalaščinami...prepuščam se, zaupam v pravilnost delovanja, ničesar me ni strah in sem tako zelo neobremenjena s prihodnostjo, da se mi prav rit smeji, kako uživam vsak dan in me boli patak, kaj bo jutri.......ihaaaa............občutek svobode je najlepši, ko si popolnoma razbremenjen nad tem, kaj bo, kaj bo kdo rekel, si misli, naredil, ko veš, kaj hočeš, kam hočeš, kje stojiš, kaj ti vest narekuje, kaj te razveseljuje, bogati....in ne  dovolim, da mi kdo serje po glavi, postavljam meje, se osredotočam zgolj na meni pomembne stvari, se ne obremenjujem s tem, kaj bi morala, temveč samo s tem, kar hočem...

Zelo rada pomagam, dajem, prisluhnem sočloveku...ne prenesem pa blefiranja, hinavščine, nakladačev, spletkarjev, kretenov, pijavk, zabitih in zapitih ljudi, težakov, pametnjakovičev, delilcev nasvetov, agresivnih in zakompliciranih čustvenih razvalin. Sam gas od njih.

Nikoli tudi nisem mešala inteligence z izobrazbo, tudi ljudi ne presojam po temu, kaj imajo in kaj mi prodajajo.
Vedno le po temu, kako se ob njih počutim. In če občutek ni pravi - nein danke. Ne potrebujem razlag, pač to ni to in ajd čao. Toliko še drugih fajn ljudi obstaja, ne zapravljam časa z bedaki.

Ful ful fullllllllll imam čut za dobro, za pravico, za živali, naravo...izjemno me boli krivica, nasilje, trpljenje...vse močno doživljam, trpim zraven, srce me boli....ko imam nekaj ali nekoga rada, sem povsem pripadna, zaščitniška, kot levinja za svoje krdelo, vse bi naredila za to osebo, žival, situacijo...sem tudi tolk trmasta in vztrajna, da grem do konca ali še celo z glavo v zid, sam da preguram do svojega, do tega, kar menim, da je prav. Kot konj s plašnicami, ne vidim ne levo ne desno, sam rinem naprej, do cilja.

Nimam več želj. Naaah, kaj mi bodo. Imaš željo, se ne uresniči in pol si paf. Kaj mi je tega treba. Imam samo še cilje. Ostalo me ne zanima. Ovinki, bližnjice, može. Štopanje, šlepanje s prevozi, može. Ampak v avto s kreteni, pedofili, slinastimi norčki - ne može. Na lizike pa žal ne padam. Imam strogo dieto; izogibam se sladkim besedam. Puščajo mi grenak priokus. In brezplačnim nasvetom; drago me stanejo.

Zelo pomembna stvar: nikol nikoli več ne bom zatajila svoje intuicije. Ta me še nikoli ni zafrknila. Premalo jo poslušamo, ker smo zbombardirani z umetnim svetom. Jaz se ne dam. Sem svet zase.

Kdaj imam itak občutek, da sem falila planet, ampak pustimo zdaj to. :-)

Vse trde izkušnje in veliko bolečine so me utrdile. Vsak izkušen lev ima praske. Jaz tudi, seveda.
Odrgnine, praske, sledi. Nič zato. Zaradi njih sem utrjena, močna, neustrašna, pogumna.
( o, koliko samohvale...jaaaaaaaaaaaaaa - in prav je tako! Zakaj ne bi bila ponosna nase. Že da sem vse to preživela, je hvale vredno. Občinstvo, stoječe ovacije prosim :-) )

Nisem ego, res ne. Mogoče izgleda, ampak to je odpadlo...že zdavnaj. Ja, se branim in se znam potegnit zase, ampak ne vidim samo sebe. Prej kontra; kdaj imam občutek, da poskrbim za vseh okoli sebe, nase pa konstantno pozabljam. Ok, tudi to me je izučilo marsičesa.

Ne pripadam nikomur, nisem nikogaršnja, nihče si me ne lasti in tudi ne prenesem, da bi si me.

Obožujem partnerstvo in povezovanje, sodelovanje, hkrati pa s tem ne zlijem in izgubim svoje osebnosti v drugem, sem samostojna celota, ne pa skrhana polovica, ki išče dopolnitev. In tak mora biti tudi partner. Neki nesamostojni polovičarji me ne zanimajo, ne krpam lukenj nedoraslih ljudi. Delam na sebi, sorry. Nisem nikogašnja psihologinja, mamica ali učiteljica. Ob sebi želim zrele, samostojne ljudi ali nikogar. Ja, obožujem samoto in monologe, kdaj sem si najboljša družba in vsak dan si imam ogromno za povedati.

Še par faktov:

Obožujem divje živali, saj sem tudi sama ena izmed njih.

Ne zdržim brez svežega zraka, vsak dan moram ven. divjina kliče. zadrževat me pri tem ni pametno, niti varno.

Sem divja ženska, priznam. naravna, neponarejena, intuitivna, čista, neobremenjena, prvinska.

Ne sprašujem za dovoljenja, kam lahko grem, kam ne. Koga? Nimam šefa, lastnika, nadzornega. Kar grem, brez kaj in komurkoli preveč razlagat. Niti ne maram, da me kdo zaslišuje. Brigaj se zase.

Včasih sem bila diplomirana klepetulja, zdaj sem vedno bolj redkobesedna. Ne trošim rada energije po nepotrebnem. Ampak sem po duši zabavljač, ja, nisem živa, če ne pribijam for.

Imam izbran okus. Za vse; obleke, hrano, ljudi, itd...povprečnost me dolgočasi. Kaj dolgočasi, ubija.

Imam tako energijo, da še dolgo pustim vtis ( veliko konkretnih primerov priča o tem )

Ok, kdaj naredim štalo za prazen nič in pustim opustošen teritorij za sabo, čisto po nepotrebnem.

Ne prenesem mehiških nadaljevank. Kar živčna postanem ob teh spletkah in dramatiziranju, o šit.

Običajno zamujam. Ne vem, kako mi uspe, ampak mi. Nočem, da je čas moj gospodar, rada počnem stvari v svojem ritmu, ne umetno postavljenem. In ne prenesem, da me kdo preganja, me čaka ali cepeta. Ne dovolim.

Ne priznavam avtoritet. Razen tiste, ki jih sama postavim.

Selila sem se stokrat in imela sto cimrov. Ok, rada pretravam. Ampak hočem povedat; nisem nič nikjer vezana, lahko jutri spakiram in se znajdem sredi Buenos Airesa. O hudo. Nov izziv. Kje je slaščičarna?

Življenje je lepo.

Vsem želim dobro.

Nimam fetišev. Ok, razen na Adidas in Hello Kitty. Tle sem gotova. In dišeče kreme za telo. Drgač ličila, parfumi in te fensi šmensi zadeve, to sem trda ko drvo. Dobro, da imam fensi prijatlce, ki se me usmilijo kot siroto in dobivam. In pol jaz butara itak talam vse naprej.

Total sem tudi lesena za kotalkanje. O šit, tega pa res nisem nikoli znala. Alpa tisti avtki na elektriko, ki jih voziš na morju in se vsi zabijajo vate. Piši propalo. Imam nerazrešeno travmo iz otroštva.

Znam pa marsikaj, od hišnih opravil itak, pa vse južne kletvice, se pohecat na lasten račun, blefirat, glumit, zezat, menjat žarnice, popravit pralni stroj, naštimat plin, menjat varovalke, pleskat, barvat polkna, čistit odtoke in postavljat ploščice. In pljuvat ko bosanc. A jebi ga, življenje te marsikaj nauči.
( ali pa fotr )

Moška logika v ženskem telesu, to sem jaz. Tiste kuraste zadeve, to jaz ne znam. Nikoli mi ni šlo. Bolj sem tak Rugljev tip, diciplina, travma, jeba, suffer, resnica, akcija, odrekanje, moč, power, pogum, ponos, te zadeve....tam neki laki za nohte in štikli, trač revije in romantilče komedije, ma ne, nisem kaliber za to. Če že gledam film, mora bit življenjski, bogat. Ob povprečnih vedno zaspim. ( če se sploh lotim ) Nimam pojma, kdo sta Jennifer Aniston in Hugh Grant, ker sta prav v vsaki limonadi in že apriori skenslam, ko pogledam igralsko zasedbo.


Obožujem knjige. Brez njih bi bila zabita, gola in bosa. In brez te neverjetne domišljije.

Moj moto: ( Ok, trije so. Vsaj. )
1: Born to be wild and free.
2: Free your mind....and the rest will follow.
3: Freedom is just another word for nothing left to loose.


To je to, pa še marsikaj, kar nisem povedala, ampak se mi je tukaj ustavilo, pa še scat se mi da.
Grem. Lepo, da sem vam všeč. Sam če se boste večinoma strinjali z mano, se bom že vprašala, kje sem zajebala. ;-)

Joj, jooooooj, joooooooooooooj,

tako dolgo sem si želela svoj blog! In evo - it's hirrrrrrrrrrrrrrr! Sem vedela, vedela, ma kaj vedla, čutla, vidla, sanjala, vseživosvašta, da bo napočil dan, ko bo ugledal luč sveta. Ok, to sem mal klišejsko napisala, prav na živce mi gre, da ponavljam fraze za drugimi. Kakorkoli; me happy! :)

Zakaj?

Vedno sem imela potrebo po izražanju, nastopanju, govorjenju svoje resnice, povedati, kaj mislim, čutim, biti to, kar sem, brez mask, brez nekega napuha, nalepk na čelu, opranih možganov, čimdlje od pametnjakovičev, ki solijo pamet in tumbajo svoj prav, pa tudi proč od delilcev brezplačnih nasvetov, ki so me vedno drago stali.... pa saj ne, da sem nastopač in sraka, ki bi želela biti v centru pozornosti, daleč od tega. Skoraj obratno; niti ne da se mi na veliko razglašati svoj prav. Le da...mi je toliko pomembno, da se poslušam, dam ven, kar slišim v sebi, moj notranji glasek čiv čiv čiv ( kdaj tudi ko ko kodakkkkkkkkkk :) ) in potem stojim za tem.

Včasih ga nisem toliko spoštovala, da bi si upala v vsaki situaciji stati za svojim mnenjem in ga odločno zagovarjati. Včasih me je tok odnesel in sem prikimavala, pa si potem mislila svoje. Zdaj že dolgo ne več. Le zakaj? Pravico imam ( si vzemam ) do svojega mnenja, resnice, pogleda. Vsak ima svojo resnico. Že dolgo vem, da ta ni enoznačna, je spremenljiva, prilagodljiva, fliuidna in izmuzljiva...kako lepo! Super! Tudi jaz kdaj rečem...potem pa si premislim. In prav je tako.

Ko so me spraševali " kaj boš, ko boš velika", sem bila vedno zmedena. A zdaj sem pa nula? Bom komaj čez par let nekaj? In kako naj vem, kaj bom takrat? Mislm, wtf, a sem šlogarca? Ne vem stari...meni se počutje in želje tolk hitro spreminjajo, da vprašanje, kaj si bom želela jutri, ne čez par let. Vem, kaj hočem zdaj, kdo sem zdaj, kaj pa bom...( počela )...ma pitaj boga lej. Pri toliko zanimanjih, kot jih imam in tej blazni domišljiji, pa se res ne bi mogla osredotočiti na samo eno stvar. Kar je fajn; moramo si širiti obzorje in puščati za sabo stvari, ki jih prerastemo in nas ne zanimajo več. Je pa res, da sem vedno čutila, da mi gre pisanje dobro od rok, tudi gobcanje dokaj uredu, da želim pomagati ljudem konkretno ali z nasveti, mnenji, razmišljanji, spoznanji (seveda če me vprašajo, ne kar nasilno talat naokoli )in širiti pozitivne misli, ljudem polepšati dan, olajšati bolečine, pomagati po svojih najboljših močeh, nesebično, iz sebe, nič v zameno, samo making you happy makes me happy too.

Zato se mi je izkristaliziralo; želim pisati. Na facebook, na blog, v knjigo, pa še kam..bilokam..Božičku tudi ;-), pa ljubezenska pisma, mala sporočilca...ma vse...da dam ven...vse to bogatstvo v meni, ki se kopiči in plemeniti skozi leta, pa ves drek in govno, ki sem ga pokasirala ali sama zmešala ali celo zacemtirala nekje globoko v sebi in sedaj cement odpada...

In vse brez cenzure. O ja. Če je blog moj, najin, bodo pravila izključno moja, najina.

Kar pomeni - get ready! Za nakladanje, frfotanje s krili, opravljanje ( no, tega ne, je grdo :) ( sam paše kdaj ;-)) ), razmišljanja, čustvene izlive, pa pripombe kar tako, brezveznosti in nepomembnosti, vmes še kako modrost, svega i svašta, kar nama bo padlo na glavo in kar bi želele izraziti....Zdaj me res prav briga, kaj si bo kdo misil. Pf! :) Velikokrat se česa nisem lotila, ker sem mislila, da nimam dovolj pojma. Zdaj pa vem - kakega pojma? O čem? Ali se gremo kdo ve več? Ne, ne gremo se tekmovanja, jaz vem več, ti manj. Gremo se pretoka energije, simple k žganci.

Kdaj se ob pisanjih krohotam, kdaj mi polzijo solze...čisto odvisno od razpoloženja. In blog bo prav tak.
Ne obljubim nič, niti nočem. Poslušam se, prepuščam in kaj se bo izcimilo, bo pravo.
Zgrešit ne morem, pa tudi če - pa kaj potem. Kdor ne poskusi, je izgubil še preden se je začelo.



Vabljeni! <3