Joj, jooooooj, joooooooooooooj,

tako dolgo sem si želela svoj blog! In evo - it's hirrrrrrrrrrrrrrr! Sem vedela, vedela, ma kaj vedla, čutla, vidla, sanjala, vseživosvašta, da bo napočil dan, ko bo ugledal luč sveta. Ok, to sem mal klišejsko napisala, prav na živce mi gre, da ponavljam fraze za drugimi. Kakorkoli; me happy! :)

Zakaj?

Vedno sem imela potrebo po izražanju, nastopanju, govorjenju svoje resnice, povedati, kaj mislim, čutim, biti to, kar sem, brez mask, brez nekega napuha, nalepk na čelu, opranih možganov, čimdlje od pametnjakovičev, ki solijo pamet in tumbajo svoj prav, pa tudi proč od delilcev brezplačnih nasvetov, ki so me vedno drago stali.... pa saj ne, da sem nastopač in sraka, ki bi želela biti v centru pozornosti, daleč od tega. Skoraj obratno; niti ne da se mi na veliko razglašati svoj prav. Le da...mi je toliko pomembno, da se poslušam, dam ven, kar slišim v sebi, moj notranji glasek čiv čiv čiv ( kdaj tudi ko ko kodakkkkkkkkkk :) ) in potem stojim za tem.

Včasih ga nisem toliko spoštovala, da bi si upala v vsaki situaciji stati za svojim mnenjem in ga odločno zagovarjati. Včasih me je tok odnesel in sem prikimavala, pa si potem mislila svoje. Zdaj že dolgo ne več. Le zakaj? Pravico imam ( si vzemam ) do svojega mnenja, resnice, pogleda. Vsak ima svojo resnico. Že dolgo vem, da ta ni enoznačna, je spremenljiva, prilagodljiva, fliuidna in izmuzljiva...kako lepo! Super! Tudi jaz kdaj rečem...potem pa si premislim. In prav je tako.

Ko so me spraševali " kaj boš, ko boš velika", sem bila vedno zmedena. A zdaj sem pa nula? Bom komaj čez par let nekaj? In kako naj vem, kaj bom takrat? Mislm, wtf, a sem šlogarca? Ne vem stari...meni se počutje in želje tolk hitro spreminjajo, da vprašanje, kaj si bom želela jutri, ne čez par let. Vem, kaj hočem zdaj, kdo sem zdaj, kaj pa bom...( počela )...ma pitaj boga lej. Pri toliko zanimanjih, kot jih imam in tej blazni domišljiji, pa se res ne bi mogla osredotočiti na samo eno stvar. Kar je fajn; moramo si širiti obzorje in puščati za sabo stvari, ki jih prerastemo in nas ne zanimajo več. Je pa res, da sem vedno čutila, da mi gre pisanje dobro od rok, tudi gobcanje dokaj uredu, da želim pomagati ljudem konkretno ali z nasveti, mnenji, razmišljanji, spoznanji (seveda če me vprašajo, ne kar nasilno talat naokoli )in širiti pozitivne misli, ljudem polepšati dan, olajšati bolečine, pomagati po svojih najboljših močeh, nesebično, iz sebe, nič v zameno, samo making you happy makes me happy too.

Zato se mi je izkristaliziralo; želim pisati. Na facebook, na blog, v knjigo, pa še kam..bilokam..Božičku tudi ;-), pa ljubezenska pisma, mala sporočilca...ma vse...da dam ven...vse to bogatstvo v meni, ki se kopiči in plemeniti skozi leta, pa ves drek in govno, ki sem ga pokasirala ali sama zmešala ali celo zacemtirala nekje globoko v sebi in sedaj cement odpada...

In vse brez cenzure. O ja. Če je blog moj, najin, bodo pravila izključno moja, najina.

Kar pomeni - get ready! Za nakladanje, frfotanje s krili, opravljanje ( no, tega ne, je grdo :) ( sam paše kdaj ;-)) ), razmišljanja, čustvene izlive, pa pripombe kar tako, brezveznosti in nepomembnosti, vmes še kako modrost, svega i svašta, kar nama bo padlo na glavo in kar bi želele izraziti....Zdaj me res prav briga, kaj si bo kdo misil. Pf! :) Velikokrat se česa nisem lotila, ker sem mislila, da nimam dovolj pojma. Zdaj pa vem - kakega pojma? O čem? Ali se gremo kdo ve več? Ne, ne gremo se tekmovanja, jaz vem več, ti manj. Gremo se pretoka energije, simple k žganci.

Kdaj se ob pisanjih krohotam, kdaj mi polzijo solze...čisto odvisno od razpoloženja. In blog bo prav tak.
Ne obljubim nič, niti nočem. Poslušam se, prepuščam in kaj se bo izcimilo, bo pravo.
Zgrešit ne morem, pa tudi če - pa kaj potem. Kdor ne poskusi, je izgubil še preden se je začelo.



Vabljeni! <3