Nadaljujem s temo osebnih mej, saj se mi zadnje čase porajajo
vsakodnevne priložnosti, kako ohranjati zdravo mero in zdravo mejo.
Nekateri ljudje mislijo, da so zadeve kar preprosto samoumevne. Da so
odnosi samoumevni. Da se lahko ušunjajo kamorkoli in kadarkoli ter si
prisvajajo pravico za reči, narediti ali zahtevati karkoli se jim
sprdne. Grem kar po vrsti:
1. Meja jaz-ostali:
Prva osebna meja je meja človeka samega.Vsak si mora biti najprej sam na prvem mestu, nato njemu recimo ljubljena oseba, nato dooooooooollllllllllllllgooooo oooooooooooo nikogar in šele nato ostali.Vsak mora poskrbeti zase, da so njegove meje jasne, da tudi drugim
pove, do kje smejo, da je zaščiten pred gnojnico drugih, ki bi mu jo polivali po glavi, da ne prevzema krivde za stvari, ki se ga ne tičejo
in da ne dovoli, da se mu polaga besede v usta. Niti da je strelovod za partnerjeva ali tuja čustva, da je lutka, ki se ga šeta, predmet posmeha ali debilček, ki si ga vsi privoščijo. Drugim moramo dati natančno informacijo, kaj si lahko dovolijo, kako lahko govorijo z nami, česa si ne smejo privoščiti nikakor in kaj sledi, če so meje
kršene. Ne nasedajte tihim manipulacijam, prelaganju odgovornosti in
vlogi grešnega kozla. Ljudje, s katerimi ste v odnosu, naj bodo z vami
uvidevni, spoštljivi, izbirajo besede, dejanja in si ne dovolijo iti
predaleč. Ko se katerakoli od teh zahtev prekrši, sledi pogovor, če ta
ne zadošča, ukrep. Ko pa se stvari ponavljajo ali gredo total
predaleč, se meja postavi višje, osebo pa postavi na hladno, na
distanco, če pa ne razume ali upošteva - ajd čao, čus bus, adijo piši
mi, get lost...you idiot.
2. Meja jaz-partner
To je še posebej spolzek teren in priložnost za rast, saj hitro izgubimno kompas in mejo pri osebi, ki jo ljubimo.Zakaj? Nevarno je, da se zlijemo, pa tudi, da za osebo, ki jo imamo izjemno radi, žrtvujemo sebe. Jaz sem tak kaliber in iz izkušenj lahko povsem, da to vodi v propad. Slepo predan odnos do partnerja ni dober v prvi vrsti zato, ker izgubiš sebe, izgubljaš se v drugem, postajaš on, iz tebe govori on, mozak imaš opran in izgubljaš nadzor, kdo sploh si...obolim, ko vidim ženske, ki govorijo kot da bi poslušala njihovega partnerja...kriza. To so ženske brez hrbtenice, brez samozavesti, ne cenijo se, sebe napajajo s partnerjem in hkrati se mu zalimajo za vrat in sumim, da ne pustijo dihat...iz strahu, da jih ne
bi zapustil. Tale varianta je absolutno že v začetku zgrešena in vodi zgolj v depresijo, sitnobo, posesivnost, konflikte.
Drugo je to, da čeprav si v vezi, je vsak od partnerjev samostojna celota. Lepota veze je v tem, da se povezujeta, spodbujata, podpirata, upoštevata, hecata, sta skratka v prvi vrsti prijatelja, na temu pa je
zgrajena še ljubezen. Spet je meja pred izgubljanjem v drugem zelo tanka in izjemno moramo
biti pazljivi, da nas partner ne posrka...s svojimi željami, zahtevami, potrebami, nezrelostjo, subtilno
manipulacijo in s svojimi nerazčiščenimi težavami iz preteklosti ( ali sedanjosti ). Mi smo njegov ENAKOVREDEN partner, s katerim sodeulje, ne njegova bergla, nadomestek, plan B ali backup...ne. Nismo samoumevne, nismo kr ene leve, ko vsi odpadejo in nismo nadomestne dojilje,
mamice, psihologinje, maserke, kurbe, ljubimke, kuharce, čistilke, služabnice, priležnice, učiteljice, terapevtke. Za to obstajajo profesionalci, naša naloga je samo - enakovredna partnerica. Princeska, kraljična, taprva, pred vsemi. Ostale naj plača, če skrbi zase.
in da ne dovoli, da se mu polaga besede v usta. Niti da je strelovod za partnerjeva ali tuja čustva, da je lutka, ki se ga šeta, predmet posmeha ali debilček, ki si ga vsi privoščijo. Drugim moramo dati natančno informacijo, kaj si lahko dovolijo, kako lahko govorijo z nami, česa si ne smejo privoščiti nikakor in kaj sledi, če so meje
kršene. Ne nasedajte tihim manipulacijam, prelaganju odgovornosti in
vlogi grešnega kozla. Ljudje, s katerimi ste v odnosu, naj bodo z vami
uvidevni, spoštljivi, izbirajo besede, dejanja in si ne dovolijo iti
predaleč. Ko se katerakoli od teh zahtev prekrši, sledi pogovor, če ta
ne zadošča, ukrep. Ko pa se stvari ponavljajo ali gredo total
predaleč, se meja postavi višje, osebo pa postavi na hladno, na
distanco, če pa ne razume ali upošteva - ajd čao, čus bus, adijo piši
mi, get lost...you idiot.
2. Meja jaz-partner
To je še posebej spolzek teren in priložnost za rast, saj hitro izgubimno kompas in mejo pri osebi, ki jo ljubimo.Zakaj? Nevarno je, da se zlijemo, pa tudi, da za osebo, ki jo imamo izjemno radi, žrtvujemo sebe. Jaz sem tak kaliber in iz izkušenj lahko povsem, da to vodi v propad. Slepo predan odnos do partnerja ni dober v prvi vrsti zato, ker izgubiš sebe, izgubljaš se v drugem, postajaš on, iz tebe govori on, mozak imaš opran in izgubljaš nadzor, kdo sploh si...obolim, ko vidim ženske, ki govorijo kot da bi poslušala njihovega partnerja...kriza. To so ženske brez hrbtenice, brez samozavesti, ne cenijo se, sebe napajajo s partnerjem in hkrati se mu zalimajo za vrat in sumim, da ne pustijo dihat...iz strahu, da jih ne
bi zapustil. Tale varianta je absolutno že v začetku zgrešena in vodi zgolj v depresijo, sitnobo, posesivnost, konflikte.
Drugo je to, da čeprav si v vezi, je vsak od partnerjev samostojna celota. Lepota veze je v tem, da se povezujeta, spodbujata, podpirata, upoštevata, hecata, sta skratka v prvi vrsti prijatelja, na temu pa je
zgrajena še ljubezen. Spet je meja pred izgubljanjem v drugem zelo tanka in izjemno moramo
biti pazljivi, da nas partner ne posrka...s svojimi željami, zahtevami, potrebami, nezrelostjo, subtilno
manipulacijo in s svojimi nerazčiščenimi težavami iz preteklosti ( ali sedanjosti ). Mi smo njegov ENAKOVREDEN partner, s katerim sodeulje, ne njegova bergla, nadomestek, plan B ali backup...ne. Nismo samoumevne, nismo kr ene leve, ko vsi odpadejo in nismo nadomestne dojilje,
mamice, psihologinje, maserke, kurbe, ljubimke, kuharce, čistilke, služabnice, priležnice, učiteljice, terapevtke. Za to obstajajo profesionalci, naša naloga je samo - enakovredna partnerica. Princeska, kraljična, taprva, pred vsemi. Ostale naj plača, če skrbi zase.
V skupnem domu se obnašava enakovredno, sodelovalno in vzajemno - ali nič. Nobena ne sme izgubljati svojega dragocenega časa zanj, medtem ko on bulji TV, luta naokoli ali popiva s prijatelji ter ne da doma kolpa od sebe, samo serje in pušča kaos za sabo. Od vsakega čas je dragocen
in ženska ni prav nič manjvredna od moškega.
Druga stvar v partnerskem odnosu je ta, da najprej na prvem mestu je vsak sam, nato partner, nato doooooooollllllgo nikogar. Zunanji svet je popolnoma v drugem planu med dvema, ki se ljubita. Zunanji svet se prilagaja njima, ne onadva zunanjemu svetu. Kdor ne pozna lastnih mej, se hitro znajde na tujem. Vzgojeni smo bili, da so nekateri odnosi samoumevni, da se mora starše spoštovati, da se mora....joj joj, kar glava me boli, kako smo bili za ene stvari vzgojeni s popolnoma opranimi možgani, le da kimamo in dovolimo nad sabo čustveno, verbalno ter spolno nasilje, izkoriščanje, manipulacijo in odvisnosti. Partnerski odnos je odnos ljubezni, povezovanja...vsak dan sproti, ne samoumevno. Če veš, kako se povezati s svojim partnerjem, uporabljaš psihologijo in manipulacijo. Pristen odnos je gradi in razkraja iz trenutka v trenutek.Če partnerja spoštuješ, mi pustiš dihati, mu pustiš njegov lajf, da dela, kar si želi, kar ga zanima, te dejansko sploh ne briga, kaj počne v svojem lajfu, zanima te le, kakšen je v odnosu do tebe in kako se z njim počutiš. Imaš ga za celostno bitje, s svojim življenjem, ne
omejuješ ga v temu s svojimi forami in provokacijami, potrebami in željami, ampak ga imaš zgolj zato, ker ti je všeč tak, kakršen je, ker ti je z njim lepo in ker ga spoštuješ. Ne ker se od njega česa nadejaš. Ne ker ti je z njim bolje kot če bi bil sam. Ne ker ti dela usluge. Ne ker skrbi zate, ker se tebi ne da. Ne ker ti naredi vse, kar sam ne moreš, znaš, želiš. Ne ker bi na njemu izživljal svoje travme in projekcije. Ne ker ti poteši tvoje želje in potrebe. In še najmanj zato, ker ti je glupo biti sam, ker ne znaš biti sam, ker nujno potrebuješ nekoga ob sebi, da se definiraš, da se počutiš vreden, da ima tvoje življenje sploh smisel. Če vsak pri sebi nima jasno, kakšno je njegovo osnovno in prvo poslanstvo na tem svetu, bo
partnerja zgolj zlorabil, da skozi njega doseže te svoje želje...kar je čisti egoizem in perfidna zloraba pod krinko ljubezni.
Pazite se tihih manipulacij, še posebej zato, ker so pod krinko dobrote in ljubezni zavite v celofančke, darila in penteljce...in nazadnje po letih truda spoznate, da ste bile zmanipulirane, izkoriščane, prevarane, nespoštovane in samoumevne....kar si definitvno ne zasluži prav nihče. In če so vaša čustva zanikana,
posmehovana in neupoštevana, ter vam celo naprti kakšno psihozo je čas...ne da greste k psihologu, da gre on k psihologu. Zakaj? Ker je znano, da se moški bojijo ženskih pristnih čustev, saj
so vzgajani v močne mačote z masko Supermana na faci, kjer ni prostora za ranljivost, žalost, nemoč. Ženska ima pristnejši stik s svojimi čustvi in šibki moški se tega bojijo kot hudič križa ter jo hitro
okličejo za ponorelo otročjo tepko, kot sebe za nedoraslega otročaja, nesposobnega za soočanje z lastnimi nedoraslimi in zatiranimi čustvi tokom vzgoje.
3. Tretja stvar je vpletanje tretje osebe v partnerski odnos. Na tem sploh ne bi na dolgo in široko polemizirala, ker so stvari kristalno jasne; osebi, ki se ljubita, spoštujeta, itd, dajeta prednost zgolj drug drugemu. Partner ima občutek za drugega, kaj si želi, ima nek notranji kompas ter obzir, kaj drugega boli, razmišlja o partnerju, se vživlja v njegova čustva in ne počne stvari, ki ve, da partnerja bolijo. Ljubezen je, ko ti je za partnerjeva čustva toliko zelo mar, da pustiš svoj ego trip in narediš tako, da ne prizadaneš partnerja, četudi se s tem odrečeš delčku svoje želje. Nihče se ni rodil usojen drugemu, noben par si ni usojen, vsak je z drugim zato, ker si to želi in se za to potrudi, ker se je za to odločil, ne ker je usoda taka. Partner, ki mu slika o vas ni jasna in flirta naokoli ter si svoj mali ego napaja in tolaži s hvalisanjem drugih in letanjem iz cveta na cvet, lahko tudi samo čustvenim varanjem, ni vreden ženske, ki ga resnično ljubi. To je do nje hinavsko, nespoštljivo ter povsem podlo, tak tipček je že po defoltu za odpis in ni vreden niti, da ga kužek polula. Ko sem bila sama nekoč prevarana, me je zadelo direkt v srce in me zlomilo. Vsa ljubezen, ki jo nekomu daš, je prezrta in počutiš se izdan in gol, pade ti samozavest in izgubiš tla pod nogami. Takrat mi je postalo jasno, da nikoli nikoli v življenju ne bom
nikomur več: nadomestek, kurba, druga violina ali tazadnje kolo....ali prva, edina ali nič ter absolutno raje sama kot s čustveno nezrelimi pohabljenci.
Ženske - poskrbite zase. Se nadaljuje...
in ženska ni prav nič manjvredna od moškega.
Druga stvar v partnerskem odnosu je ta, da najprej na prvem mestu je vsak sam, nato partner, nato doooooooollllllgo nikogar. Zunanji svet je popolnoma v drugem planu med dvema, ki se ljubita. Zunanji svet se prilagaja njima, ne onadva zunanjemu svetu. Kdor ne pozna lastnih mej, se hitro znajde na tujem. Vzgojeni smo bili, da so nekateri odnosi samoumevni, da se mora starše spoštovati, da se mora....joj joj, kar glava me boli, kako smo bili za ene stvari vzgojeni s popolnoma opranimi možgani, le da kimamo in dovolimo nad sabo čustveno, verbalno ter spolno nasilje, izkoriščanje, manipulacijo in odvisnosti. Partnerski odnos je odnos ljubezni, povezovanja...vsak dan sproti, ne samoumevno. Če veš, kako se povezati s svojim partnerjem, uporabljaš psihologijo in manipulacijo. Pristen odnos je gradi in razkraja iz trenutka v trenutek.Če partnerja spoštuješ, mi pustiš dihati, mu pustiš njegov lajf, da dela, kar si želi, kar ga zanima, te dejansko sploh ne briga, kaj počne v svojem lajfu, zanima te le, kakšen je v odnosu do tebe in kako se z njim počutiš. Imaš ga za celostno bitje, s svojim življenjem, ne
omejuješ ga v temu s svojimi forami in provokacijami, potrebami in željami, ampak ga imaš zgolj zato, ker ti je všeč tak, kakršen je, ker ti je z njim lepo in ker ga spoštuješ. Ne ker se od njega česa nadejaš. Ne ker ti je z njim bolje kot če bi bil sam. Ne ker ti dela usluge. Ne ker skrbi zate, ker se tebi ne da. Ne ker ti naredi vse, kar sam ne moreš, znaš, želiš. Ne ker bi na njemu izživljal svoje travme in projekcije. Ne ker ti poteši tvoje želje in potrebe. In še najmanj zato, ker ti je glupo biti sam, ker ne znaš biti sam, ker nujno potrebuješ nekoga ob sebi, da se definiraš, da se počutiš vreden, da ima tvoje življenje sploh smisel. Če vsak pri sebi nima jasno, kakšno je njegovo osnovno in prvo poslanstvo na tem svetu, bo
partnerja zgolj zlorabil, da skozi njega doseže te svoje želje...kar je čisti egoizem in perfidna zloraba pod krinko ljubezni.
Pazite se tihih manipulacij, še posebej zato, ker so pod krinko dobrote in ljubezni zavite v celofančke, darila in penteljce...in nazadnje po letih truda spoznate, da ste bile zmanipulirane, izkoriščane, prevarane, nespoštovane in samoumevne....kar si definitvno ne zasluži prav nihče. In če so vaša čustva zanikana,
posmehovana in neupoštevana, ter vam celo naprti kakšno psihozo je čas...ne da greste k psihologu, da gre on k psihologu. Zakaj? Ker je znano, da se moški bojijo ženskih pristnih čustev, saj
so vzgajani v močne mačote z masko Supermana na faci, kjer ni prostora za ranljivost, žalost, nemoč. Ženska ima pristnejši stik s svojimi čustvi in šibki moški se tega bojijo kot hudič križa ter jo hitro
okličejo za ponorelo otročjo tepko, kot sebe za nedoraslega otročaja, nesposobnega za soočanje z lastnimi nedoraslimi in zatiranimi čustvi tokom vzgoje.
3. Tretja stvar je vpletanje tretje osebe v partnerski odnos. Na tem sploh ne bi na dolgo in široko polemizirala, ker so stvari kristalno jasne; osebi, ki se ljubita, spoštujeta, itd, dajeta prednost zgolj drug drugemu. Partner ima občutek za drugega, kaj si želi, ima nek notranji kompas ter obzir, kaj drugega boli, razmišlja o partnerju, se vživlja v njegova čustva in ne počne stvari, ki ve, da partnerja bolijo. Ljubezen je, ko ti je za partnerjeva čustva toliko zelo mar, da pustiš svoj ego trip in narediš tako, da ne prizadaneš partnerja, četudi se s tem odrečeš delčku svoje želje. Nihče se ni rodil usojen drugemu, noben par si ni usojen, vsak je z drugim zato, ker si to želi in se za to potrudi, ker se je za to odločil, ne ker je usoda taka. Partner, ki mu slika o vas ni jasna in flirta naokoli ter si svoj mali ego napaja in tolaži s hvalisanjem drugih in letanjem iz cveta na cvet, lahko tudi samo čustvenim varanjem, ni vreden ženske, ki ga resnično ljubi. To je do nje hinavsko, nespoštljivo ter povsem podlo, tak tipček je že po defoltu za odpis in ni vreden niti, da ga kužek polula. Ko sem bila sama nekoč prevarana, me je zadelo direkt v srce in me zlomilo. Vsa ljubezen, ki jo nekomu daš, je prezrta in počutiš se izdan in gol, pade ti samozavest in izgubiš tla pod nogami. Takrat mi je postalo jasno, da nikoli nikoli v življenju ne bom
nikomur več: nadomestek, kurba, druga violina ali tazadnje kolo....ali prva, edina ali nič ter absolutno raje sama kot s čustveno nezrelimi pohabljenci.
Ženske - poskrbite zase. Se nadaljuje...
Torresova
pomembna tema
OdgovoriIzbriši